Psalmi 10
1 Zakaj stojiš daleč stran, oh Gospod? Zakaj se skrivaš v časih stiske?
Ut quid Domine recessisti longe, despicis in opportunitatibus, in tribulatione?
2 Zlobni v svojem ponosu preganjajo revnega. Naj se ujamejo v naklepe, ki so si jih domislili.
Dum superbit impius, incenditur pauper: comprehenduntur in consiliis quibus cogitant.
3 Kajti zlobni se baha z željo svojega srca in blagoslavlja pohlepnega, ki ga Gospod prezira.
Quoniam laudatur peccator in desideriis animæ suæ: et iniquus benedicitur.
4 Zlobni zaradi ponosa svojega obličja ne bo povpraševal po Bogu. V vseh njegovih mislih ni Boga.
Exacerbavit Dominum peccator, secundum multitudinem iræ suæ non quæret.
5 Njegove poti so vedno boleče, tvoje sodbe so daleč zgoraj izven njegovega pogleda. Glede na vse njegove sovražnike on puha nanje.
Non est Deus in conspectu eius: inquinatæ sunt viæ illius in omni tempore. Auferuntur iudicia tua a facie eius: omnium inimicorum suorum dominabitur.
6 V svojem srcu je rekel: »Ne bom omajan, kajti nikoli ne bom v nadlogi.«
Dixit enim in corde suo: Non movebor a generatione in generationem, sine malo.
7 Njegova usta so polna preklinjanj, prevare in sleparstva. Pod njegovim jezikom je vragolija in prazne reči.
Cuius maledictione os plenum est, et amaritudine, et dolo: sub lingua eius labor et dolor.
8 Sedi v skrivališčih vasi. Na skrivnih krajih mori nedolžnega. Njegove oči so na skrivaj naravnane zoper revnega.
Sedet in insidiis cum divitibus in occultis, ut interficiat innocentem.
9 Na skrivnem preži kakor lev v svojem brlogu. Leži na preži, da ujame revnega. Revnega ujame, ko ga vleče v svojo mrežo.
Oculi eius in pauperem respiciunt: insidiatur in abscondito, quasi leo in spelunca sua. Insidiatur ut rapiat pauperem: rapere pauperem dum attrahit eum.
10 Klečeplazi in se ponižuje, da lahko revni pade po njegovih močnih.
In laqueo suo humiliabit eum, inclinabit se, et cadet cum dominatus fuerit pauperum.
11 V svojem srcu je rekel: »Bog je pozabil. Skriva svoj obraz, tega nikoli ne bo videl.«
Dixit enim in corde suo: Oblitus est Deus, avertit faciem suam ne videat in finem.
12 Vstani, oh Gospod, oh Bog, dvigni svojo roko. Ne pozabi ponižnega.
Exurge Domine Deus, exaltetur manus tua: ne obliviscaris pauperum.
13 Zakaj zlobni zaničuje Boga? V svojem srcu je rekel: »Ti tega ne boš zahteval.«
Propter quid irritavit impius Deum? dixit enim in corde suo: Non requiret.
14 To si videl, kajti gledaš vragolijo in zlobnost, da to poplačaš s svojo roko. Revni se ti izroča, pomočnik si osirotelemu.
Vides, quoniam tu laborem et dolorem consideras: ut tradas eos in manus tuas. Tibi derelictus est pauper: orphano tu eris adiutor.
15 Zlomi laket zlobnemu in zlemu človeku. Preiskuj njegovo zlobnost, dokler je ne najdeš več.
Contere brachium peccatoris et maligni: quæretur peccatum illius, et non invenietur.
16 Gospod je Kralj na veke vekov. Pogani so izginili iz njegove dežele.
Dominus regnabit in æternum, et in sæculum sæculi: peribitis Gentes de terra illius.
17 Gospod, slišal si hrepenenje ponižnih. Pripravil boš njihovo srce, svojemu ušesu boš povzročil, da sliši,
Desiderium pauperum exaudivit Dominus: præparationem cordis eorum audivit auris tua.
18 da razsodiš osirotelega in zatiranega, da človek iz zemlje ne more več zatirati.
Iudicare pupillo et humili, ut non apponat ultra magnificare se homo super terram.
