Pregovori 14
1 Vsaka modra ženska gradi svojo hišo, toda nespametna jo ruši s svojimi rokami.
Kvinnevisdom byggjer huset sitt, men dårskap riv det ned med henderne.
2 Kdor hodi v svoji poštenosti, se boji Gospoda, toda kdor je sprevržen na svojih poteh, ga prezira.
Den som ottast Herren, fer ærleg fram, men krokvegar gjeng den som vanvyrder honom.
3 V ustih nespametnih je šiba ponosa, toda ustnice modrih jih bodo varovale.
I narrens munn er ovmods ris, men dei vise hev lipporne sine til vern.
4 Kjer ni volov, so jasli čiste, toda mnogo povečanje je z volovsko močjo.
Utan uksar er krubba tom, men når stuten er sterk, vert innkoma stor.
5 Zvesta priča ne bo lagala, toda kriva priča bo izrekala laži.
Ikkje lyg eit ærlegt vitne, men det falske vitne andar lygn.
6 Posmehljivec išče modrost, pa je ne najde, toda spoznanje je lahko tistemu, ki razume.
Spottaren søkjer visdom, men fåfengt, men lett finn den skynsame kunnskap.
7 Pojdi izpred prisotnosti nespametnega človeka, kadar v njem ne zaznavaš ustnic spoznanja.
Gakk burt frå ein dåre, ei fekk du der merka lippor med kunnskap.
8 Modrost razsodnega je razumeti svojo pot, toda neumnost bedakov je prevara.
Klok manns visdom er: han skynar vegen sin, men dåre-narreskapen er: dei svik seg sjølv.
9 Bedaki se posmehujejo ob grehu, toda med pravičnimi je naklonjenost.
Dårar fær spott av sitt eige skuldoffer, men millom ærlege folk er godhug.
10 Srce pozna svojo lastno grenkobo in tujec se ne vmešava s svojo radostjo.
Hjarta kjenner si eigi sorg, og gleda legg ingen framand seg uppi.
11 Hiša zlobnega bo zrušena, toda šotor iskrenega bo cvetel.
Gudlause folk fær sitt hus lagt i øyde, men ærlege folk ser tjeldet sitt bløma.
12 Obstaja pot, ki se zdi človeku prava, toda njen konec so poti smrti.
Mang ein veg tykkjer folk er rett, men enden på honom er vegar til dauden.
13 Celo v smehu je srce žalostno in konec tega veselja je potrtost.
Jamvel midt i låtten kjenner hjarta vondt, og enden på gleda er sorg.
14 Odpadnik v srcu bo nasičen s svojimi lastnimi potmi, dober človek pa bo zadovoljen sam od sebe.
Av åtferdi si skal den fråfalne mettast, og ein god mann held seg burte frå han.
15 Naivnež verjame vsaki besedi, toda razsoden človek dobro pazi na svojo hojo.
Den einfalde trur kvart ordet, men den kloke agtar på sine stig.
16 Moder človek se boji in se oddaljuje od zla, toda bedak besni in je samozavesten.
Den vise ottast og held seg frå vondt, men dåren er brålyndt og trygg.
17 Kdor je hitro jezen, se vede nespametno, človek zlobnih naklepov pa je osovražen.
Bråsinna mann gjer narreverk, og meinsløg mann vert hata.
18 Naivneži podedujejo neumnost, toda razsodni so kronani s spoznanjem.
Einfalde erver dårskap, men dei kloke fær kunnskap til krans.
19 Zlobni se priklanjajo pred dobrimi in zlobni pri velikih vratih pravičnih.
Vonde skal bøygja seg for dei gode, og gudlause ved portarne til den rettferdige.
20 Ubogi je osovražen celo od svojega lastnega soseda, toda bogati ima mnogo prijateljev.
Ein fatig vert hata av venen sin jamvel, men ein rik vert elska av mange.
21 Kdor prezira svojega soseda, greši, toda kdor ima usmiljenje do ubogega, je srečen.
Vanvyrder du næsten din, syndar du, men sæl den som ynkast yver armingar.
22 Mar se ne motijo tisti, ki snujejo zlo? Toda usmiljenje in resnica bosta tem, ki snujejo dobro.
Skal ikkje dei fara vilt som finn på vondt, og miskunn og truskap timast deim som finn på godt?
23 V vsem trudu je korist, toda govorjenje ustnic se nagiba samo k ubožnosti.
Alt stræv fører vinning med seg, men tome ord gjev berre tap.
24 Krona modrih so njihova bogastva, toda nespametnost bedakov je neumnost.
Rikdomen er for dei vise ei krans, men narreskapen hjå dårar er narreskap.
25 Poštena priča osvobaja duše, toda varljiva priča govori laži.
Eit sanningsvitne bergar liv, men den som andar lygn, er full av svik.
26 V strahu Gospodovem je močno zaupanje in njegovi otroci bodo imeli kraj zatočišča.
Den som ottast Herren, hev ei borg so fast, og for hans born det finnast skal ei livd.
27 Strah Gospodov je studenec življenja, da se odide od zank smrti.
Otte for Herren er livsens kjelda, so ein slepp undan daudesnaror.
28 V množici ljudstva je kraljeva čast, toda v pomanjkanju ljudstva je uničenje princa.
Mykje folk er konungs prydnad, men folkemink er hovdings fall.
29 Kdor je počasen za bes, ima veliko razumevanja, toda kdor je naglega duha, povišuje neumnost.
Langmodig mann hev mykje vit, men bråhuga mann syner narreskap.
30 Zdravo srce je življenje mesu, toda zavist gniloba kostem.
Spaklyndt hjarta er likamens liv, men ilska er ròt i beini.
31 Kdor zatira ubogega, graja njegovega Stvarnika, toda kdor ga časti, ima usmiljenje do ubogih.
Trykkjer du armingen, spottar du skaparen hans, men du ærar skaparen når du er mild mot fatigmann.
32 Zlobni je v svoji zlobnosti odpeljan proč, toda pravični ima upanje v svoji smrti.
I ulukka si lyt den gudlause stupa, men den rettferdige hev trygd når han skal døy.
33 Modrost počiva v srcu tistega, ki ima razumevanje, toda tisti, ki je v sredi bedakov, je spoznan.
I hjarta på den vituge held visdomen seg still, men hjå dårar ter han seg fram.
34 Pravičnost povišuje narod, toda greh je očitek kateremukoli ljudstvu.
Rettferd upphøgjer eit folk, men syndi er skam for folki.
35 Kraljeva naklonjenost je k modremu služabniku, toda njegov bes je zoper tistega, ki povzroča sramoto.
Kongen likar godt den kloke tenar, men harmast på den som skjemmer seg ut.
