4 Mojzes 20

1 Potem so prišli Izraelovi otroci, torej celotna skupnost, v puščavo Cin, v prvem mesecu, in ljudstvo je ostalo v Kadešu in Mirjam je tam umrla in bila tam pokopana.

2 Tam pa ni bilo nobene vode za skupnost in skupaj so se zbrali zoper Mojzesa in zoper Arona.

3 Ljudje so se pričkali z Mojzesom in govorili, rekoč: »Da bi Bog dal, da bi umrli, ko so naši bratje umrli pred Gospodom!

4 In zakaj sta Gospodovo skupnost privedla gor v to divjino, da bi mi in naša živina v njej umrli?

5 In zakaj sta nas pripravila, da pridemo gor iz Egipta, da nas privedeta na ta zlobni kraj? To ni kraj semen ali fig ali vinskih trt ali granatnih jabolk niti ni tukaj nobene vode za pitje.«

6 Mojzes in Aron sta od prisotnosti zbora odšla k vratom šotorskega svetišča skupnosti ter padla na svoja obraza in prikazala se jima je Gospodova slava.

7 Gospod je spregovoril Mojzesu, rekoč:

8 »Vzemi palico in ti in tvoj brat Aron zberita skupaj skupnost in pred njihovimi očmi spregovorita skali in ta bo dala svojo vodo in ti jim boš prinesel vodo iz skale. Tako boš dal piti zboru in njihovim živalim.«

9 Mojzes je vzel palico izpred Gospoda, kakor mu je zapovedal.

10 Mojzes in Aron sta pred skalo zbrala skupnost in jim rekla: »Poslušajte sedaj, vi uporniki, ali vam moreva iz te skale izpeljati vodo?«

11 Mojzes je dvignil svojo roko in s svojo palico dvakrat udaril skalo in voda se je obilno prikazala in skupnost je pila in tudi njihove živali.

12 Gospod pa je spregovoril Mojzesu in Aronu: »Ker mi nista verovala, da bi me izkazala svetega v očeh Izraelovih otrok, zato te skupnosti ne bosta privedla v deželo, ki sem jim jo dal.«

13 To je voda iz Meríbe; ker so se Izraelovi otroci prepirali z Gospodom in je bil on posvečen v njih.

14 Mojzes je k edómskemu kralju poslal poslance iz Kadeša: »Tako govori tvoj brat Izrael: ›Ti poznaš vse muke, ki so nas doletele.

15 Kako so naši očetje odšli dol v Egipt in smo dolgo časa prebivali v Egiptu; Egipčani pa so dražili nas in naše očete.

16 In ko smo klicali h Gospodu, je slišal naš glas in poslal angela in nas privedel iz egiptovske dežele. In glej, mi smo v Kadešu, v mestu na tvoji najbolj oddaljeni meji.

17 Naj prečkamo, prosim te, skozi tvojo deželo. Ne bomo šli skozi polja ali skozi vinograde niti ne bomo pili vode iz vodnjakov. Šli bomo po kraljevi visoki poti, ne bomo se obrnili k desni roki niti ne k levi, dokler ne prečkamo tvojih meja.‹«

18 Edóm pa mu je rekel: »Ne boš prečkal poleg mene, da ne bi jaz z mečem prišel zoper tebe.«

19 Izraelovi otroci so mu rekli: »Šli bomo po visoki poti. In če jaz in moja živina pije od tvoje vode, potem bom plačal zanjo. Samo šel bom, ne da bi počel karkoli drugega bom šel skozi po svojih stopalih.«

20 Rekel je: »Ne boš šel skozi.« In Edóm je prišel ven zoper njega, z mnogo ljudstva in z močno roko.

21 Tako je Edóm odklonil dati Izraelu prehod skozi njegovo mejo, zato se je Izrael obrnil proč od njega.

22 Izraelovi otroci, torej celotna skupnost, so potovali od Kadeša in prišli na goro Hor.

23 Gospod je govoril Mojzesu in Aronu na gori Hor, ob meji dežele Edóm, rekoč:

24 »Aron bo zbran k svojemu ljudstvu, kajti ne bo vstopil v deželo, ki sem jo dal Izraelovim otrokom, ker sta se uprla zoper mojo besedo pri vodi Meríbe.

25 Vzemi Arona in njegovega sina Eleazarja ter ju privedi gor na goro Hor

26 in sleci Arona iz njegovih oblačil in jih nadeni na njegovega sina Eleazarja. Aron pa bo zbran k svojim ljudem in bo tam umrl.«

27 Mojzes je storil kakor je Gospod zapovedal in odšli so na goro Hor pred očmi vse skupnosti.

28 Mojzes je slekel Arona iz njegovih oblačil in jih nadel na njegovega sina Eleazarja in Aron je tam umrl, na vrhu gore, in Mojzes in Eleazar sta prišla dol z gore.

29 Ko je vsa skupnost videla, da je bil Aron mrtev, so trideset dni žalovali za Aronom, celó vsa Izraelova hiša.