< Matej 15 >
1 Tedaj so k Jezusu prišli pisarji in farizeji, ki so bili iz Jeruzalema, rekoč:
2 »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročila starešin? Kajti kadar jedo kruh, si ne umijejo svojih rok.«
3 Toda odgovoril jim je in rekel: »Zakaj vi prav tako s svojim izročilom prestopate Božjo zapoved?
4 Kajti Bog je zapovedal, rekoč: ›Spoštuj svojega očeta in mater‹ in: ›Kdor preklinja očeta ali mater, naj življenje konča s smrtjo.‹
5 Toda vi pravite: ›Kdorkoli bo rekel svojemu očetu ali svoji materi: ›To je dar, s čimerkoli bi ti mogoče imel korist od mene, ‹
6 in ne spoštuje svojega očeta ali svoje matere, bo prost. Tako ste s svojim izročilom naredili Božjo zapoved brez učinka.
7 Vi hinavci, Izaija je dobro prerokoval o vas, rekoč:
8 ›Ti ljudje se s svojimi usti bližajo k meni in me spoštujejo s svojimi ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene.‹
9 Toda zaman me obožujejo, učeč nauke človeških zapovedi.«
10 In poklical je množico ter jim rekel: »Poslušajte in razumite:
11 ›Ni to, kar gre v usta, [kar] omadežuje človeka, temveč to, kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka.‹«
12 Tedaj so prišli njegovi učenci in mu rekli: »Ali veš, da so bili farizeji, potem ko so slišali to govorjenje, užaljeni?«
13 Toda odgovoril je in rekel: »Vsaka rastlina, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.
14 Pustite jih pri miru. Slepi voditelji slepih so. Če pa slepi vodi slepega, bosta oba padla v jarek.«
15 Potem je odgovoril Peter in mu rekel: »Pojasni nam to prispodobo.«
16 Jezus pa je rekel: »Ali ste tudi vi še vedno brez razumevanja?
17 Ali še vedno ne razumete, da karkoli vstopi pri ustih, gre v trebuh in je vrženo ven, v zunanje stranišče?
18 Toda te besede, ki izvirajo iz ust, prihajajo iz srca in te omadežujejo človeka.
19 Kajti iz srca izvirajo zle misli, umori, zakonolomstva, prešuštva, tatvine, kriva pričevanja, bogokletja.
20 To so stvari, ki omadežujejo človeka, toda jesti z neumitimi rokami človeka ne omadežuje.«
21 Potem je Jezus odšel od tam in odšel v tirske in sidónske kraje.
22 In glej, ženska iz Kánaana je prišla iz teh istih krajev ter vpila k njemu, rekoč: »Usmili se me, oh Gospod, ti Davidov Sin. Moja hči je boleče nadlegovana od hudiča.«
23 Toda on ji ni odgovoril niti besede. In prišli so njegovi učenci ter ga rotili, rekoč: »Pošlji jo proč, ker vpije za nami.«
24 Toda odgovoril je in rekel: »Nisem poslan [k nikomur], razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«
25 Potem je prišla in ga oboževala, rekoč: »Gospod, pomagaj mi.«
26 Toda odgovoril je in rekel: »Ni primerno vzeti kruha otrokom in ga vreči psom.«
27 Ona pa je rekla: »Res je, Gospod, vendar psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«
28 Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »Oh žena, velika je tvoja vera, zgodi naj se ti, kakor hočeš.« In njena hči je bila ozdravljena od točno tiste ure.
29 In Jezus je odšel od tam ter prišel v bližino Galilejskega morja in odšel na goro ter se tam usedel.
30 In k njemu so prišle velike množice, ki so imele s seboj tiste, ki so bili hromi, slepi, nemi, pohabljeni ter mnoge druge in polagali so jih k Jezusovim stopalom in jih je ozdravil,
31 do take mere, da se je množica čudila, ko so videli nemega spregovoriti, pohabljenega biti zdravega, hromega hoditi in slepega videti. In slavili so Izraelovega Boga.
32 Potem je Jezus svoje učence poklical k sebi in rekel: »Sočutje imam do množice, ker že tri dni vztrajajo z menoj in nimajo nič za jesti; in ne bom jih poslal proč tešče, da na poti ne oslabijo.«
33 In njegovi učenci so mu rekli: »Od kod naj imamo v divjini tako veliko kruha, za nasičenje tako velike množice?«
34 In Jezus jim reče: »Koliko hlebov imate?« Rekli so: »Sedem in nekaj majhnih rib.«
35 In velel je množici, naj séde na tla.
36 In vzel je sedem hlebov in ribe ter se zahvalil in jih razlomil ter dal svojim učencem, učenci pa množici.
37 In vsi so jedli ter bili nasičeni in pobrali so od ostankov obeda, kar je ostalo, sedem polnih košar.
38 In teh, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, poleg žensk in otrok.
39 In odpustil je množico ter stopil na ladjo in prišel v magadánske kraje.
