Luka 19
1 In Jezus je vstopil [v Jeriho] in šel skozi Jeriho.
Isusu auntrat ăn Jerihon. Pănd jel atrikut p trgula,
2 In glej, tam je bil mož, imenovan Zahej, ki je bil šef med davkarji in je bil bogat.
afost ănklo unu om karje sa kimat Zakej. Jel irja glavni porezniku ăn aja regija d Rim š mult bogat om.
3 In prizadeval si je, da bi videl, kdo je bil Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave.
Apokušăt s vjadă p Isusu činje je jel, ali afost mik š nu putja s l vjadă pisti multă lumje.
4 In stekel je naprej ter splezal na egiptovsko smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti mimo po tej poti.
Jel daja adat fuga la intje s s urče p smokvă pănglă karje atribja Isusu s trjače s puată p ja s l vjadă.
5 Ko je Jezus prišel na ta kraj, je pogledal gor, ga zagledal in mu rekel: »Zahej, podvizaj se in pridi dol, kajti danes moram ostati v tvoji hiši.«
Kănd Isusu ažuns pănla smokvă, sa ujtat ăn sus š ja zăs aluj: “Zakeju, majdată dătje ăn zos! Astăz mora s viuv la tinje ăn gostjamje.”
6 In ta je pohitel in prišel dol ter ga radostno sprejel.
Zakej majdată sa dat ăn zos š la primit p Isusu ăn gostjamje, tot bukurat.
7 In ko so to videli, so vsi godrnjali, rekoč: »Ta je odšel, da bi bil gost pri človeku, ki je grešnik.«
Ali tuată lumja karje avizut aja ančiput s čakaljaskă: “Nu trjebje s pljače ăn gostjamje la omu rov!”
8 Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Glej, Gospod, polovico svojih dobrin dam revnim in če sem po krivem obtožen, da sem karkoli vzel od kateregakoli človeka, mu štirikratno povrnem.«
A maj ănklo Zakej saskulat š zăče alu Domnuluj Isusuluj: “Jakă pola d imanja amja dau alu lumjej karje je sărakă, a p tot ăla p karje la šălat s ji tork d patru vorj kăta amlat dăla jel.”
9 Jezus pa mu je rekel: »Ta dan je prišla k tej hiši rešitev duše, glede na to, da je tudi on Abrahamov sin.
Isusu azăs p aja: “Astăz ăn kasasta avinjit spasjala k š omusta je prava sămănca alu Abraham!
10 Kajti Sin človekov je prišel, da poišče in da reši to, kar je bilo izgubljeno.«
Jo, Bijatu alu Omuluj, amvinjit s kat š s spasăsk p lumja karje je purdută.”
11 In medtem ko so slišali te stvari, je dodal in povedal prispodobo, kajti bil je blizu Jeruzalema in ker so mislili, da naj bi se Božje kraljestvo prikazalo takoj.
Pănd lumje apus urjajke la Isusu, daja če irja la upruapje d Jeruzalem š jej agăndit k s cara alu Dimizov akuma s pojavjaštje, Isusu lja spus asta vorbă:
12 Rekel je torej: »Neki visoki plemič je odšel v daljno deželo, da prejme zase kraljestvo in da se vrne.
“Njeki om dăn familjije bună sa sprimit s putujaskă p dăpartje pămănt. Jel atribut s pljače ănklo s dobidjaskă vlastu dăla caru marje. Atunča s ăntuarče ăn pămăntu aluj s puată s vladjaskă ka caru.
13 In poklical je svojih deset služabnikov ter jim razdelil deset funtov in jim rekel: ›Zaposlite se s trgovanjem, dokler ne pridem.‹
Majdată njego ča pljikat akimat p zjače argac aluj, adat alu tot usută kovanic d arđint š lja zăs: ‘Trgujic pănă god jo nu vinja.’
14 Toda njegovi državljani so ga sovražili in za njim poslali sporočilo, rekoč: ›Nočemo, da bi ta človek zavladal nad nami.‹
Ali lumja d pămăntula aluj l mrza š atrimjes la caru alu marje p poslanikurlje s zăkă: ‘Nu vrjem jel s carujaskă p noj.’
15 Pripetilo pa se je, ko se je vrnil, da je prejel kraljestvo. Potem je ukazal, naj te služabnike, ki jim je dal denar, pokličejo k njemu, da lahko izve, koliko je vsak človek pridobil s trgovanjem.
Ali jel adobidit vlastu s fije car. Š kănd sa tors akasă, azapovidit s kjamje p argacă alu karje jel adat banji. Avrut s štije kăt tot ăla zaradit d jel.
16 Potem je prišel prvi, rekoč: ›Gospodar, tvoj funt je pridobil deset funtov.‹
Prvi argat avinjit š zăče: ‘Gospodarulje amkoristit banjišta karje maj dat š afukut zaradă d zjače vorj maj mult.’
17 Rekel mu je: ›V redu, ti dobri služabnik, ker si bil zvest v zelo majhnem, imej oblast nad desetimi mesti.‹
Zăče caru: ‘Bun lukru! Bun ješt argat. Daja ča fost vjeran ăn maj mikă, c dau s vladješt p zjače trgurj.’
18 In prišel je drugi, rekoč: ›Gospod, tvoj funt je pridobil pet funtov.‹
Altu argat avinjit š zăče: ‘Gospodarulje, amkoristit banjišta karje maj dat š afukut zaradă d još činč vorj maj mult.’
19 In tudi njemu je rekel podobno: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹
Š p aja caru zăče: ‘Tu osă vladjaštje p činč trgurj.’
20 In prišel je še en, rekoč: ›Gospod, glej, tukaj je tvoj funt, ki sem ga hranil v prtiču,
Ali aldă trje argat avinjit frzdă zaradă š ji zăče: ‘Gospodarulje, jakăc arđintu. Lam cănut skuns ăn maramică.
21 kajti bal sem se te, ker si strog človek; jemlješ to, česar nisi položil in žanješ to, česar nisi posejal.‹
Ma fost frikă d tinje daja če ješt strog om. Jaj tuată zaradă dăla ăla če alcă uložăt d tinje š căj tuată bugacija dăla jej karje lukrizat d tinje.’
22 On pa mu reče: ›Po tvojih lastnih ustih te bom sodil, ti zlobni služabnik. Vedel si, da sem bil strog človek, ki jemljem to, česar nisem položil in žanjem to, česar nisem posejal.
Caru ja zăs: ‘Argatulje alu rov! C sudjesk p aja ča zăs tu. Tu zăč k sănt strog. Tu zăč jo jav tuată zarada dăla ăla če alcă auložăt d minje š jo căv tuată bugacija dăla jej karje lukrizat d minje!
23 Zakaj torej mojega denarja nisi dal v banko, da bi lahko ob svojem prihodu svojo lastnino zahteval z obrestmi?‹
Dăče atunča na pus banji alji mje p bankă? Aša barem adobidja kamatje.’
24 In rekel je tem, ki so stali poleg: ›Vzemite od njega funt in ga dajte tistemu, ki ima deset funtov.‹
Atunča caru zăče alu lumje karje afost aiča upruapje: ‘Lăcăj dăla jel usută kovanic d arđint š dăcăj alu ăla karje zaradit zjače vorj maj mult!’
25 (Oni pa so mu rekli: ›Gospod, ta ima deset funtov.‹)
Jej azăs: ‘Ali, gospodarulje, jel arje mij kovanic d arđint!’
26 Kajti povem vam: ›Da se bo vsakemu, ki ima, dalo; od tistega, ki nima, pa se bo odvzelo celó to, kar ima.‹
Caru azăs, ‘Istina je tot ăla karje koristjaštje binilje aja ča dobidit, osă dobidjaskă još maj mult, a toc karje nu koristjaštje binilje aja ča dobidit, osă s s ja š aja če arje.
27 Toda tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz vladal, privedite sèm in jih pokončajte pred menoj.‹«
Ali ălja dušmani alji mjej, karje na vurut s lji fiuv caru, dučecălje aiča š lji umurăc la intja amja.’”
28 In ko je tako govoril, je šel pred njimi ter se vzpenjal v Jeruzalem.
Dăpă aja če Isusu azăs, nastavit s pljače la intja alor kătri Jeruzalem.
29 Pripetilo pa se je, ko je prišel blizu Bétfage in Betanije, pri gori, ki se imenuje Oljska gora, [da] je poslal dva izmed svojih učencev,
Kănd avinjit la upruapje d saturj Betfaga š Betanija maj upruapje p djal Maslina, atrimjes la intje p doj učenikurj.
30 rekoč: »Pojdita v vas nasproti vama, v kateri bosta ob svojem vstopu našla privezano žrebe, na katerem človek še nikoli ni sedel. Odvežita ga in ga privedita sèm.
Lja zăs: “Fuđic ăn satula la intja avuastră. Š čim untrăc, osă vidjec p magaracu alu tănăr karje je ljigat karje nimilja nu la jahit. Dizljigăcălăj š dučecălăj aiča.
31 Če pa vaju katerikoli človek vpraša: ›Zakaj ga odvezujeta?‹ mu recita takole: ›Ker ga potrebuje Gospod.‹«
Akă ăntrijabă njeko p voj: ‘Dăče dizljigăc p magaracu alu tănăr?’ Zăčec samo: ‘Trjebje alu Domnuluj.’”
32 In onadva, ki sta bila poslana, sta šla svojo pot in našla tako, kakor jima je povedal.
Jej apljikat š angăsăt toto kum lja zăs Isusu.
33 In ko sta odvezovala žrebe, so jima lastniki le-tega rekli: »Zakaj odvezujeta žrebe?«
Pănd jej adizljigat, lumja alu činje magaracu lja tribat: “Dăče dizljigăc p magaracu alu tănăr?”
34 Onadva pa sta rekla: »Gospod ga potrebuje.«
Jej lja zăs: “Alu Domnuluj ăntrjabje.”
35 In privedla sta ga k Jezusu in svoje obleke vrgla na žrebe ter nanj posadila Jezusa.
Jej adus p magaracu alu tănăr la Isusu š prebacăt pisti jel ogrtači alor š apus p Isusu p magarac s šagă.
36 In ko je šel, so na pot razgrinjali svoja oblačila.
Pănd Isusu pljika mulc lumje raširit alor ogrtačurlje p drum la intja alu Isusuluj s ji pokazaskă častu.
37 Ko je prišel blizu, torej celó k pobočju Oljske gore, se je celotna množica učencev začela veseliti in z močnim glasom hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli,
Kănd Isusu sa približăt undje drumu s slubadje dăpă djal Maslina, učenikurj š mulcă lumje karje kridja ăn Isusu ančiput p tot glasu s s radujaskă š s slavjaskă p Dimizov d tuată čuda karje avizut če Isusu majdată afukut.
38 rekoč: »Blagoslovljen naj bo Kralj, ki prihaja v imenu Gospodovem. V nebesih mir in slava na višavah.«
Jej rubja: “Blagoslovit p caru p karje Domnu atrimjes! Hvaljic p Dimizov karje dă miru! Slava alu Dimizov karje vladjaštje p čerj!”
39 Nekaj farizejev izmed množice pa mu je reklo: »Učitelj, oštej svoje učence.«
Ali njeki farizeji karje irja ănklo azăs: “Učiteljulje, zapovidjaštje alu učenikurlje alji tej s takă!”
40 In odgovoril jim je in jim rekel: »Povem vam, da če bi ti molčali, bodo takoj kamni zavpili.«
Isusu zăče: “Akă jej osă takă, istina je, š buluvanji p tot glasu osă s radujaskă!”
41 Ko pa je prišel bliže, je zagledal mesto ter se razjokal nad njim,
Kănd Isusu avinjit la upruapje la Jeruzalem š avizut trgu, plănđja dăpă lumjaja ăn trgula
42 rekoč: »Če bi ti spoznalo, celó ti, vsaj na ta tvoj dan, stvari, ki pripadajo tvojemu miru! Toda sedaj so skrite pred tvojimi očmi.
š azăs: “Kănd barem samo s štijec če vuavă osă adukă miru! Ali akuma je vuavă skuns.
43 Kajti nadte bodo prišli dnevi, ko bodo tvoji sovražniki okoli tebe nasuli okope in te obkolili in te stiskali na vsaki strani
K vinje vrijamja kănd dušmani alji voštri s gradjaskă kulje pănglă zidu alu trguluj s vu napadjaskă d tuatje părcă, vuastja alor osă vu okuljaskă š nu putjec s fuđic.
44 in zravnali te bodo z zemljo in tvoje otroke v tebi; in v tebi ne bodo pustili enega kamna na drugem, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«
Nusă s lasă ăn trgu alu vostru nič unu buluvan p buluvan. Jej osă uništjaskă tot trgu alu vostru š tot čije ăn jel voj daja če na prepoznajit asta vrijamje kănd Dimizov p voj avinjit s vu spasaskă.”
45 In odšel je v tempelj ter začel izganjati te, ki so v njem prodajali in te, ki so kupovali,
Kănd auntrat ăn dvorištja alu Hramuluj, Isusu ančiput dăn jel s putirjaskă p tuată lumja karje ănklo vindje.
46 rekoč jim: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, ‹ toda vi ste jo naredili za brlog razbojnikov.«
Isusu lja zăs: “Skris je ăn Svăntă pismă: ‘Alu mjov Hramu s fije loku d rugală’, a voj pretvorit ăn lok undje s strănđe lopovi!”
47 In vsak dan je učil v templju. Toda visoki duhovniki in pisarji in vodje ljudstva so si prizadevali, da ga pokončajo,
Dăpă aja Isusu tuată zuva ănvăca ăn dvorištja alu Hramuluj. Glavni popurlje š učitelji d zakonu alu Mojsije š alcă vođe alu židovilor s ujta kum s l apuče p Isusu š s l osudjaskă p muartje.
48 pa niso mogli najti, kaj bi lahko storili, kajti vsi ljudje so ga zelo pozorno poslušali.
Ali jej nu ja putut nimika s ji fakă daja če tot narodu upija tuată vorba karje Isusu rubja.
