Luka 17

1 Potem je rekel učencem: »Ni mogoče, da prestopki ne bi prišli, toda gorje tistemu, po katerem bodo prišli!

2 Bolje bi bilo zanj, da bi bil mlinski kamen obešen okoli njegovega vratu, on sam pa vržen v morje, kakor da bi pohujšal enega od teh malčkov.

3 Pazite se: ›Če se tvoj brat prekrši zoper tebe, ga oštej; če pa se pokesa, mu odpusti.

4 In če se sedemkrat dnevno prekrši zoper tebe in se sedemkrat dnevno ponovno obrne k tebi, rekoč: ›Kesam se, ‹ mu boš odpustil.‹«

5 In apostoli so rekli Gospodu: »Povečaj našo vero.«

6 Gospod pa je rekel: »Če bi imeli vero kakor zrno gorčičnega semena, bi lahko rekli temu drevesu črne murve: ›Bodi izruvana s korenino in bodi posajena v morje‹ in bi vam bila pokorna.

7 Toda kdo izmed vas, ki ima služabnika, ki orje ali pase živino, mu bo v kratkem, ko pride iz polja, rekel: ›Pojdi in sedi k obedu?‹

8 In ali mu ne bo raje rekel: ›Pripravi mi nekaj, da bom lahko večerjal in se opaši ter mi strezi, dokler se ne najem in napijem, potem pa boš ti jedel in pil?‹

9 Mar se bo zahvalil temu služabniku, ker je storil stvari, ki so mu bile ukazane? Menim, da ne.

10 Tako tudi vi, ko boste naredili vse te stvari, ki so vam ukazane, recite: ›Nekoristni služabniki smo. Naredili smo to, kar je bila naša dolžnost, da storimo.‹«

11 In pripetilo se je, ko je šel v Jeruzalem, da je šel čez sredo Samarije in Galileje.

12 In ko je vstopil v neko vas, ga je tam srečalo deset mož, ki so bili gobavi, ki so stali daleč stran

13 in povzdignili so svoje glasove ter rekli: »Jezus, Učitelj, usmili se nas.«

14 In ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite, pokažite se duhovnikom.« In pripetilo se je, da ko so šli, so bili očiščeni.

15 In ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je obrnil nazaj in z močnim glasom slavil Boga

16 in pri njegovih stopalih je padel dol na svoj obraz in mu dal zahvalo; in ta je bil Samarijan.

17 In Jezus odgovori ter reče: »Mar ni bilo tu deset očiščenih? Toda kje je onih devet?

18 Nikogar ni najti, ki bi se vrnil, da izroči slavo Bogu, razen tega tujca.«

19 In rekel mu je: »Vstani, pojdi svojo pot, tvoja vera te je naredila zdravega.«

20 In ko so ga farizeji povprašali, kdaj naj bi prišlo Božje kraljestvo, jim je odgovoril in rekel: »Božje kraljestvo ne prihaja z opazovanjem,

21 tudi ne bodo rekli: ›Glejte, tukaj!‹ ali: ›Glejte tam!‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je znotraj vas.«

22 Učencem pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli.

23 In govorili vam bodo: ›Glejte tukaj‹ ali: ›Glejte tam.‹ Ne hodite za njimi niti jim ne sledite.

24 Kajti kakor bliskanje, ki zasveti iz enega konca pod nebom, sveti do drugega konca pod nebom, tako bo tudi Sin človekov na svoj dan.

25 Toda najprej mora pretrpeti mnoge stvari in biti zavržen od tega rodu.

26 In kakor je bilo v Noetovih dneh, takó bo tudi v dneh Sina človekovega.

27 Jedli so, pili, poročali so žene, dane so bile v zakon, vse do dne, ko je Noe vstopil v barko in je prišla poplava ter jih vse uničila.

28 Podobno bo, kot je bilo v Lotovih dneh; jedli so, pili, kupovali, prodajali, sadili, zidali;

29 toda istega dne, ko je Lot odšel iz Sódome, sta z neba deževala ogenj in žveplo ter jih vse uničila.

30 Točno takó bo na dan, ko se razodene Sin človekov.

31 Na tisti dan naj tisti, ki bo na hišni strehi in njegove stvari v hiši, ne pride dol, da jih vzame proč; in kdor je na polju, naj se prav tako ne vrača nazaj.

32 Spomnite se Lotove žene.

33 Kdorkoli si bo prizadeval rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdorkoli pa bo izgubil svoje življenje, ga bo ohranil.

34 Povem vam, v tej noči bosta dva človeka na eni postelji; eden bo vzet, drugi pa puščen.

35 Dve ženski bosta skupaj mleli; ena bo vzeta, druga pa puščena.

36 Dva moža bosta na polju; eden bo vzet, drugi pa puščen.«

37 In odgovorili so mu ter rekli: »Kje, Gospod?« In on jim je rekel: »Kjerkoli je telo, tam bodo orli zbrani skupaj.«