Luka 14

1 In pripetilo se je, medtem ko je odšel v hišo enega izmed vodilnih farizejev, da bi na šabatni dan jedel kruh, da so ga ti opazovali.

In zgodí se, ko vnide v hišo enega od starešin Farizejskih v soboto kruh jest, pa so oni na-nj pazili.

2 In glej, pred njim je bil nek človek, ki je imel vodenico.

In glej, neki človek vodeničen je bil pred njim.

3 In Jezus je izvedencem v postavi in farizejem odgovarjal ter govoril, rekoč: »Ali je zakonito zdraviti na šabatni dan?«

In odgovarjajoč Jezus, reče učenikom postave in Farizejem, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti?

4 Oni pa so molčali. In prijel ga je in ozdravil ter ga pustil oditi,

Oni pa umolknejo. In prijemši ga, uzdravi ga in odpustí.

5 in odgovoril jim je, rekoč: »Komu izmed vas pade osel ali vol v jamo in ga ne bo nemudoma, na šabatni dan, izvlekel ven?«

In odgovarjajoč jim, reče: Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel na sobotni dan?

6 In ponovno mu niso mogli odgovoriti na te stvari.

In niso mu mogli odgovoriti na to.

7 In ko je opazil, kako izbirajo vodilna mesta, je tem, ki so bili povabljeni, podal prispodobo, rekoč jim:

Pravil je pa povabljenim priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore, govoreč jim:

8 »Kadar te katerikoli človek povabi na poroko, se ne usedi na najvišje mesto, da ne bi le-ta povabil častitljivejšega človeka, kakor si ti,

Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sédaj na prve prostore, da ne bi bil med tistimi, kteri so povabljeni od njega, kdo pošteniji od tebe,

9 in ne bi prišel ta, ki je povabil tebe in njega in ti rekel: ›Daj prostor temu človeku, ‹ ti pa si boš s sramoto začel jemati najnižji prostor.

In ne pride ta, kteri je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in ne boš tedaj s sramoto sédel na zadnji prostor.

10 Toda kadar si povabljen, pojdi in se usedi na najnižji prostor, da ti lahko reče, kdor te je povabil, ko pride k tebi: ›Prijatelj, pojdi višje, ‹ potem boš imel oboževanje v prisotnosti teh, ki s teboj sedijo pri obedu.

Nego kedar si povabljen in prideš, sédi na zadnji prostor, da ti ta, kteri te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred tistimi, kteri sedé s teboj.

11 Kajti kdorkoli se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.«

Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo.

12 Potem je prav tako rekel tistemu, ki ga je povabil: »Kadar pripravljaš kosilo ali večerjo, ne pokliči svojih prijateljev, niti svojih bratov, niti svojih sorodnikov, niti svojih bogatih sosedov, da te ne bi tudi oni povabili in ti povrnili.

Pravil je pa tudi temu, kteri ga je bil povabil: Kedar napraviš obed ali pojedinjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne sosedov bogatih: da te ne bi tudi oni povabili, in ti se ne bi vrnilo.

13 Toda kadar pripravljaš pojedino, pokliči revne, pohabljene, hrome, slepe

Nego, kedar napraviš gostijo, povabi siromake, polomljene, hrome, slepce:

14 in boš blagoslovljen, ker ti ne morejo poplačati, kajti poplačano ti bo ob vstajenju pravičnih.«

In blagor ti, da ti nimajo s čim povrniti! povrnilo ti se bo namreč o vstajanji pravičnih.

15 In ko je eden izmed teh, ki je pri obedu sedel z njim, slišal te stvari, mu je rekel: »Blagoslovljen je, kdor bo jedel kruh v Božjem kraljestvu.«

Slišavši pa to nekdo od téh, kteri so ž njim sedeli za mizo, reče mu: Blagor mu, kdor bo v kraljestvu Božjem jedel kruh!

16 On pa mu je potem rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in povabil mnoge.

On mu pa reče: Neki človek je napravil pojedinjo; in povabil jih je veliko.

17 Ob času večerje pa je poslal svojega služabnika, da pove tem, ki so bili povabljeni: ›Pridite, kajti sedaj so vse stvari pripravljene.‹

In poslal je hlapca svojega v čas pojedinje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je uže vse pripravljeno!

18 Vsi pa so se začeli soglasno opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Kupil sem kos zemlje in nujno ga moram iti pogledat. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

In začnó se vsi h krati izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil, in silno mi je treba, da izidem in jo ogledam, prosim te, izgovori me.

19 In drugi je rekel: ›Kupil sem pet jarmov volov in grem, da jih preizkusim. Prosim te, imej me za opravičenega.‹

A drugi reč: Pet jarmov volov sem kupil, in grem jih izkušat; prosim te, izgovóri me.

20 In drugi je rekel: ›Poročil sem ženo in zato ne morem priti.‹

Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

21 Tako, da je ta služabnik prišel in te stvari sporočil svojemu gospodarju. Potem je hišni gospodar jezen rekel svojemu služabniku: ›Pojdi hitro ven na ulice in mestne ceste ter pripelji sèm revne in pohabljene in šepave in slepe.‹

In ko ta hlapec pride, sporočí to gospodarju svojemu. Tedaj se gospodar razjezí, in reče hlapcu svojemu: Izidi naglo na razpotja in ulice mestne, in pripelji sêm siromake in polomljene in hrome in slepce.

22 In služabnik je rekel: ›Gospod, narejeno je, kakor si zapovedal in še je prostor.‹

In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

23 In gospodar je rekel služabniku: ›Pojdi ven na glavne ceste ter ograje in jih prisili, da vstopijo, da se bo moja hiša lahko napolnila.‹

Pa reče gospodar hlapcu: Pojdi na pota in med ograje, in prinudi, naj vnidejo, da se napolni hiša moja;

24 Kajti povem vam: ›Da nihče izmed tistih ljudi, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.‹«

Kajti pravim vam, da ne bo nobeden onih móž, kteri so bili povabljeni, okusil pojedinje moje.

25 In z njim so šle velike množice, on pa se je obrnil in jim rekel:

Shajalo se je pa veliko ljudstva; in obrnivši se, reče jim;

26 »Če katerikoli človek pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, da in tudi svojega lastnega življenja, ne more biti moj učenec.

Če pride kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, in žene in otrók, in bratov in sester, in tudi lastne duše svoje, ne more moj učenec biti.

27 In kdorkoli ne nosi svojega križa in ne sledi meni, ne more biti moj učenec.

In kdor ne zadene križa svojega, in gre za menoj, ne more moj učenec biti.

28 Kajti kdo izmed vas, ki hoče zgraditi stolp, se prej ne usede in ne prešteje stroška, ali ima zadosti, da ga dokonča?

Kdo namreč izmed vas, kedar hoče stolp zidati, ne bo proprej sédel in preračunil stroškov, če ima pač, da ga bo dozidal?

29 Da ga ne bi morda potem, ko je položil temelj, pa ga ne bi bil zmožen dokončati, vsi tisti, ki so to gledali, začeli zasmehovati,

Da mu ne bi, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, vsi, kteri bi to videli, jeli posmehovati se,

30 rekoč: ›Ta človek je začel graditi, pa ni bil zmožen dokončati.‹

Govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dozidati!

31 Ali kateri kralj, ki pripravlja vojno proti drugemu kralju, prej ne séde in se posvetuje, če bo zmožen z deset tisoči srečati tistega, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči?

Ali kteri kralj, kedar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne bo sédel, in se poprej posvetoval, če se bo pač mogel z desetémi tisočmi srečati s tém, kteri gre z dvajsetémi tisočmi nad-nj?

32 Sicer, dokler je drugi še daleč, on pošlje poslanstvo in prosi pogoje za mir.

In če ne, poslal bo, dokler je še ta daleč, poslance, ter bo prosil mirú.

33 Torej podobno, kdorkoli izmed vas, ki ne zapusti vsega, kar ima, ne more biti moj učenec.

Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče imenja svojega, ne more moj učenec biti.

34 Sol je dobra, toda če je sol izgubila svoj okus, s čim se bo začinila?

Dobra je sol; če pa sol znorí, s čim se bo osolila?

35 Niti ni primerna za zemljo niti za gnojišče, temveč jo ljudje mečejo ven. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

Ne za v zemljo ne za v gnoj ni dobra; mečejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!