Žalostinke 3
1 Jaz sem človek, ki je videl stisko s palico njegovega besa.
Ja sam čovjek što upozna bijedu pod šibom gnjeva njegova.
2 Vodil me je in me privedel v temo, toda ne v svetlobo.
Mene je odveo i natjerao da hodam u tmini i bez svjetlosti.
3 Zagotovo je obrnjen zoper mene; svojo roko je obračal zoper mene ves dan.
I upravo mene bije i udara bez prestanka njegova ruka.
4 Postaral je moje meso in mojo kožo, zlomil je moje kosti.
Iscijedio je moje meso, kožu moju, polomio kosti moje.
5 Zidal je zoper mene in me obdal z žolčem in muko.
Načinio mi jaram, glavu obrubio tegobama.
6 Postavil me je v temne kraje, kakor tiste, ki so mrtvi od davnine.
Pustio me da živim u tminama kao mrtvaci vječiti.
7 Ogradil me je naokoli, da ne morem priti ven. Mojo verigo je naredil težko.
Zazidao me, i ja ne mogu izaći, otežao je moje okove.
8 Tudi ko jokam in vpijem, on ustavlja mojo molitev.
Kada sam vikao i zapomagao, molitvu je moju odbijao.
9 Moje steze je obdal s klesanim kamnom, moje poti je storil sprijene.
Zazidao mi ceste tesanim kamenom, zakrčio je putove moje.
10 Bil mi je kakor medved, ki preži v zasedi in kakor lev na skrivnih krajih.
Meni on bijaše medvjed koji vreba, lav u zasjedi.
11 Moje poti je obrnil vstran in me raztrgal. Naredil me je zapuščenega.
U bespuća me vodio, razdirao, ostavljao me da umirem.
12 Upognil je svoj lok in me postavil kakor tarčo za puščico.
Napinjao je luk svoj i gađao me kao metu za svoje strelice.
13 Puščicam svojega tula je storil, da vstopijo v mojo notranjost.
U slabine mi sasuo strelice, sinove svoga tobolca.
14 Bil sem v posmeh vsemu svojemu ljudstvu in ves dan njihova pesem.
Postao sam smiješan svome narodu, rugalica svakidašnja.
15 Nasičeval me je z grenkobo, opijanjal me je s pelinom.
Gorčinom me hranio, pelinom me napajao.
16 Prav tako je moje zobe zlomil z ostrimi kamni, pokril me je s pepelom.
Puštao me da zube kršim kamen grizući, zakapao me u pepeo.
17 Mojo dušo si odstranil daleč stran od miru. Pozabil sem uspevanje.
Duši je mojoj oduzet mir i više ne znam što je sreća!
18 Rekel sem: »Moja moč in moje upanje je izginilo od Gospoda,
Rekoh: Dotrajao je život moj i nada koja mi od Jahve dolazi.
19 spominjajoč se moje stiske in moje bede, pelina in žolča.
Spomeni se bijede moje i stradanja, pelina i otrova!
20 Moja duša jih ima še vedno v spominu in je ponižana v meni.
Bez prestanka na to misli i sahne duša u meni.
21 To si ponovno kličem v svoj um, zato imam upanje.
To nosim u srcu i gojim nadu u sebi.
22 To je od Gospodovih milosti, da nismo použiti, ker njegova sočutja ne odnehajo.
Dobrota Jahvina nije nestala, milosrđe njegovo nije presušilo.
23 Ta so nova vsako jutro. Velika je tvoja zvestoba.
Oni se obnavljaju svako jutro: tvoja je vjernost velika!
24 Gospod je moj delež, pravi moja duša, zato bom upal vanj.
“Jahve je dio moj”, veli mi duša, “i zato se u nj pouzdajem.”
25 Gospod je dober vsem tistim, ki čakajo nanj; duši, ki ga išče.
Dobar je Jahve onom koji se u nj pouzdaje, duši koja ga traži.
26 Dobro je, da bi človek upal in tiho čakal na Gospodovo rešitev duše.
Dobro je u miru čekati spasenje Jahvino!
27 Dobro je za človeka, da nosi jarem v svoji mladosti.
Dobro je čovjeku da nosi jaram za svoje mladosti.
28 Sedi sam in molči, ker ga je nosil na sebi.
Neka sjedi u samoći i šuti, jer mu On to nametnu;
29 Svoja usta polaga v prah, morda bi bilo lahko še upanje.
neka usne priljubi uz prašinu, možda još ima nade!
30 Svoje lice daje tistemu, ki ga udarja, napolnjen je z grajo.
Neka pruži obraz onome koji ga bije, neka se zasiti porugom.
31 Kajti Gospod ne bo zavrgel na veke,
Jer Gospod ne odbacuje nikoga zauvijek:
32 toda čeprav je povzročil žalost, bo vendar imel sočutje glede na množico svojih usmiljenj.
jer ako i rastuži, on se smiluje po svojoj velikoj ljubavi.
33 Kajti on ni voljan prizadeti niti užalostiti človeških otrok.
Jer samo nerado on ponižava i rascvili sinove čovjeka.
34 Da bi pod svojimi stopali zdrobil vse jetnike zemlje,
Kad se gaze nogama svi zemaljski sužnjevi,
35 da bi odvrnil človekovo pravico pred obrazom Najvišjega,
kad se izvrće pravica čovjeku pred licem Svevišnjeg,
36 da človeka spodkoplje v njegovi pravdi, [tega] Gospod ne odobrava.
kad se krivica nanosi čovjeku u parnici, zar Gospod ne vidi?
37 Kdo je tisti, ki pravi in se to zgodi, ko Gospod tega ne zapove?
Tko je rekao nešto i zbilo se? Nije li Gospod to zapovjedio?
38 Iz ust Najvišjega ne izhaja zlo in dobro?
Ne dolazi li iz usta Svevišnjega i dobro i zlo?
39 Zakaj se živeči človek pritožuje, človek zaradi kaznovanja svojih grehov?
Na što se tuže živi ljudi? Svatko na svoj grijeh.
40 Preiščimo in preizkusimo svoje poti in se ponovno obrnimo h Gospodu.
Ispitajmo, pretražimo pute svoje i vratimo se Jahvi.
41 Vzdignimo svoja srca s svojimi rokami k Bogu v nebesih.
Dignimo svoje srce i ruke svoje k Bogu koji je na nebesima.
42 Pregrešili smo se in uprli. Ti nisi oprostil.
Da, mi smo se odmetali, bili nepokorni, a ti, ti nisi praštao!
43 Pokril si [nas] s svojo jezo in nas preganjal. Umoril si, nisi se usmilil.
Obastrt gnjevom svojim, gonio si nas, ubijao i nisi štedio.
44 Pokril si se z oblakom, da naša molitev ne bi šla skozi.
Oblakom si se obastro da molitva ne prodre do tebe.
45 Naredil si nas kakor izvržek in zavrnitev v sredi ljudstev.
Načinio si od nas smeće i odmet među narodima.
46 Vsi naši sovražniki so odprli svoja usta zoper nas.
Razjapili usta na nas svi neprijatelji naši.
47 Strah in zanka sta prišla nad nas, opustošenje in uničenje.
Užas i jama bila nam sudbina, propast i zator!
48 Moje oko teče navzdol z rekami voda, zaradi uničenja hčere mojega ljudstva.
Potoci suza teku iz očiju mojih zbog propasti Kćeri naroda mojega.
49 Moje oko se izliva in ne preneha, brez kakršnegakoli predaha,
Moje oči liju suze bez prestanka, jer prestanka nema
50 dokler Gospod ne pogleda dol in ne pogleda iz nebes.
dok ne pogleda i ne vidi Jahve s nebesa.
51 Moje oko prizadeva moje srce, zaradi vseh hčera mojega mesta.
Moje mi oko bol zadaje zbog kćeri svih mojega grada.
52 Moji sovražniki so me boleče preganjali kakor ptico, brez vzroka.
Uporno me k'o pticu progone svi što me mrze, a bez razloga.
53 Moje življenje so odsekali v grajski ječi in name vrgli kamen.
U jamu baciše moj život i zatrpaše je kamenjem.
54 Vode so mi tekle čez glavo; potem sem rekel: »Odsekan sem.«
Voda mi dođe preko glave, rekoh sam sebi: “Pogiboh!”
55 Klical sem k tvojemu imenu, oh Gospod, iz globine grajske ječe.
I tada zazvah ime tvoje, Jahve, iz najdublje jame.
56 Slišal si moj glas. Ne skrivaj svojega ušesa ob mojem dihanju, ob mojem klicu.
Ti oču moj glas: “Ne začepljuj uši svoje na vapaje moje.”
57 Priteguješ me na dan, ko sem klical k tebi. Ti praviš: »Ne boj se.«
Bliz meni bijaše u dan vapaja mog, govoraše: “Ne boj se!”
58 Oh Gospod, zagovarjal si pravde moje duše, odkupil si moje življenje.
Ti si, Gospode, izborio pravdu za dušu moju, ti si život moj izbavio.
59 Oh Gospod, videl si mojo krivico. Ti sodi mojo pravdo.
Ti, Jahve, vidje kako me tlače, dosudi mi pravdu.
60 Videl si vse njihovo maščevanje in vse njihove zamisli zoper mene.
Ti vidje svu osvetu njinu, sve podvale protiv mene.
61 Slišal si njihovo grajo, oh Gospod in vse njihove zamisli zoper mene;
Čuo si, Jahve, podrugivanje njihovo, sve podvale protiv mene.
62 ustnice tistih, ki se vzdigujejo zoper mene in njihovo premišljevanje zoper mene ves dan.
Usne protivnika mojih i misli njine protiv mene su cio dan.
63 Glej, njihovo usedanje in njihovo vzdigovanje; jaz sem njihova glasba.
Kad sjede, kad ustaju, pogledaj samo: ja sam im pjesma-rugalica.
64 Vrni jim povračilo, oh Gospod, glede na delo njihovih rok.
Vrati im, Jahve, milo za drago, po djelu ruku njihovih.
65 Daj jim bridkost srca, svoje prekletstvo nad njimi.
Učini da srca im otvrdnu, udari ih prokletstvom svojim.
66 Preganjaj jih in jih uniči v jezi izpod Gospodovih nebes.
Goni ih gnjevno i sve ih istrijebi pod nebesima svojim, Jahve!
