Janez 11
1 Torej nek mož je bil bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, mesta Marije in njene sestre Marte.
Bil je pa en bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasí Marije in Marte sestre njene,
2 (Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z mazilom in je s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, katere brat Lazar je bil bolan.)
(A Marija, ktere brat Lazar je bolan bil, bila je ta, ki je pomazilila Gospoda z miro, in otrla noge njegove z lasmí svojimi.)
3 Zato sta njegovi sestri poslali k njemu, rekoč: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«
Sestri torej pošljete k njemu, govoreč: Gospod, glej, kogar ljubiš, bolan je.
4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo, da bo Božji Sin s tem lahko proslavljen.«
Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni na smrt, nego na slavo Božjo, da se sin Božji po njej oslavi.
5 Torej Jezus je ljubil Marto in njeno sestro ter Lazarja.
Jezus je pa Marto in sestro njeno in Lazarja ljubil.
6 Ko je torej slišal, da je bil bolan, je še dva dni ostal na istem kraju, kjer je bil.
Ko je torej slišal, da je bolan, tedaj je ostal dva dní na tistem mestu, kjer je bil.
7 Šele nató reče svojim učencem: »Ponovno pojdimo v Judejo.«
Po tem pa reče učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo.
8 Njegovi učenci mu rečejo: »Učitelj, Judje so si nedavno prizadevali, da te kamnajo, ti pa greš ponovno tja?«
Učenci mu rekó: Rabi, ravnokar so te Judje hoteli kamenjati, pa greš zopet tje?
9 Jezus je odgovoril: »Ali ni v dnevu dvanajst ur? Če katerikoli človek hodi podnevi, se ne spotika, ker vidi svetlobo tega sveta.
Jezus odgovorí; Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevu hodi, ne spotiče se, ker vidi luč tega sveta.
10 Toda če človek hodi ponoči, se spotika, ker v njem ni svetlobe.«
Če pa kdo po noči hodi, spotiče se, ker ni luči v njem.
11 Te besede je rekel in nató jim reče: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga lahko zbudim iz spanja.«
To je povedal, in po tem reče: Lazar prijatelj naš je zaspal; pa grem, da ga zbudim.
12 Tedaj so njegovi učenci rekli: »Gospod, če spi, bo okreval.«
Rekó mu tedaj učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravel bo.
13 Vendar je Jezus govoril o njegovi smrti, toda mislili so, da je govoril o počitku v spanju.
Rekel je pa Jezus za smrt njegovo; a oni so mislili, da pravi za spanje sna.
14 Tedaj jim je Jezus odkrito povedal: »Lazar je mrtev.
Tedaj jim Jezus razločno pové: Lazar je umrl.
15 Zaradi vas pa sem vesel, da nisem bil tam, z namenom, da boste lahko verovali, vendar pojdimo k njemu.«
In radujem se za voljo vas, da nisem tam bil, da boste verovali; pa pojdimo k njemu.
16 Tedaj je Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, rekel svojim součencem: »Naj gremo tudi mi, da bomo lahko umrli z njim.«
Tedaj reče Tomaž, (ki se imenuje Dvojček, ) součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim.
17 Potem ko je Jezus prišel, je odkril, da je že štiri dni ležal v grobu.
Ko pa pride Jezus, najde ga, da je uže štiri dní v grobu
18 Torej Betanija je bila blizu Jeruzalema, okoli petnajst dolžin brazd proč
(Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst bežajev.)
19 in mnogi izmed Judov so prišli k Marti in Mariji, da ju tolažijo glede njunega brata.
In veliko izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ji tolažili po njunem bratu.
20 Potem je Marta, takoj ko je slišala, da je prihajal Jezus, odšla in ga srečala, toda Marija je še vedno sedela v hiši.
Ko pa Marta zasliši, da Jezus gre, odide mu naproti; a Marija je domá sedela.
21 Tedaj je Marta rekla Jezusu: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.
Marta tedaj reče Jezusu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.
22 Toda jaz vem, da celó sedaj, karkoli hočeš prositi od Boga, ti bo Bog to dal.«
Pa tudi sedaj vém, da karkoli boš od Boga prosil, da ti bo dal Bog.
23 Jezus ji reče: »Tvoj brat bo ponovno vstal.«
Reče jej Jezus: Vstal bo brat tvoj.
24 Marta mu reče: »Vem, da bo ponovno vstal na vstajenje ob poslednjem dnevu.«
Marta mu reče: Vém, da bo vstal, o vstajanji poslednji dan.
25 Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, četudi bi bil mrtev, bo vendarle živel.
Reče jej Jezus: Jaz sem vstajanje in življenje; kdor v mene veruje, živel bo, če tudi umre.
In vsak, kdor živí in veruje v mé, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to? (aiōn g165)
27 Ona mu reče: »Da, Gospod. Verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki naj bi prišel na svet.«
Reče mu: Dà, Gospod! jaz verujem, da si ti Kristus, sin Božji, ki je imel na svet priti.
28 In ko je tako rekla, je šla svojo pot in na skrivnem poklicala svojo sestro Marijo, rekoč: »Učitelj je prišel in te kliče.«
In rekši to, odide, in pokliče skrivaj Marijo sestro svojo, govoreč: Učenik je tu in te kliče.
29 Brž ko je ona to zaslišala, je hitro vstala in prišla k njemu.
Ona, ko zasliši, hitro vstane in odide k njemu.
30 Torej Jezus še ni prišel v mesto, temveč je bil na kraju, kjer ga je srečala Marta.
(Ni pa še Jezus prišel v vas: nego bil je na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.)
31 Ko so Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli Marijo, da je v naglici vstala in odšla ven, so ji potem sledili, rekoč: »H grobu gre, da bi tam jokala.«
Ko so pa Judje, kteri so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in izšla, odidejo za njo, govoreč: Na grob gre, da bo tam jokala.
32 Torej ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus in ga zagledala, je padla dol k njegovim stopalom in mu rekla: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«
Marija pa, ko pride tje, kjer je Jezus bil, in ga ugleda, pade mu pred noge, govoreč mu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.
33 Ko jo je Jezus torej videl jokajočo in jokajoče tudi Jude, ki so prišli z njo, je v duhu zastokal in bil vznemirjen
Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, kteri so bili ž njo prišli, da jokajo, zgrozí se v duhu, in postane sam žalosten,
34 ter rekel: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej.«
In reče: Kam ste ga položili? Rekó mu: Gospod, pridi in poglej!
35 Jezus se je zjokal.
Jezus se zajoka.
36 Tedaj so Judje rekli: »Glejte, kako ga je imel rad!«
Judje so tedaj govorili: Glej, kako ga je ljubil!
37 Nekateri izmed njih pa so rekli: »Mar ni mogel ta človek, ki je slepemu odprl oči, storiti, da ta mož sploh ne bi umrl?«
A nekteri od njih rekó: Ali ni mogel ta, ki je slepemu oči odprl, storiti, da tudi ta ne bi bil umrl?
38 Jezus torej, v sebi ponovno stokajoč, pride h grobu. To je bila votlina in nanjo je bil položen kamen.
In Jezus se zopet zgrozí v sebi, in pride na grob. Bila je pa jama, in kamen je ležal na njej.
39 Jezus je rekel: »Odstranite kamen proč.« Marta, sestra tega, ki je bil mrtev, mu reče: »Gospod, do sedaj že zaudarja, kajti mrtev je štiri dni.«
Jezus velí: Vzdignite kamen! Reče mu sestra ranjkega, Marta: Gospod, uže smrdí; kajti štiri dnî je v grobu.
40 Jezus ji reče: »Kaj ti nisem rekel, da če boš verovala, boš videla Božjo slavo?«
Velí jej Jezus: Ali ti nisem rekel, da če boš verovala, videla boš slavo Božjo?
41 Tedaj so odstranili kamen z mesta, kamor je bil mrtvi položen. Jezus pa je povzdignil svoje oči in rekel: »Oče, hvala ti, da si me uslišal.
Tedaj vzdignejo kamen, kjer je mrtvi ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku, in reče: Oče, zahvaljujem ti, da si me uslišal.
42 In vedel sem, da me ti vedno uslišiš, toda to sem rekel zaradi množice, ki stoji zraven, da bi lahko verovala, da si me ti poslal.«
Pa jaz sem vedel, da me vsegdar poslušaš; ali rekel sem za voljo ljudstva, ktero okoli stojí, da bodo verovali, da si me ti poslal.
43 In ko je tako govoril, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi naprej.«
In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pojdi ven!
44 In tisti, ki je bil mrtev, je prišel naprej, z rokami in nogami, povezanimi s pogrebnimi oblačili in njegov obraz je bil naokoli povezan s prtičem. Jezus jim reče: »Odvežite ga in ga pustite oditi.«
In mrtvi izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in obraz njegov je bil obezan s prtom. Velí jim Jezus: Razvežite ga, in pustite, naj odide.
45 Potem so mnogi izmed Judov, ki so prišli k Mariji in videli stvari, ki jih je Jezus storil, verovali vanj.
In od Judov, kteri so bili prišli k Mariji, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo jih je veliko va-nj.
46 Toda nekateri izmed njih so odšli po svojih poteh k farizejem in jim povedali, kakšne stvari je Jezus storil.
A nekteri od njih odidejo k Farizejem, in povedó jim, kaj je Jezus storil.
47 Tedaj so visoki duhovniki in farizeji zbrali véliki zbor ter rekli: »Kaj [naj] storimo? Kajti ta človek dela mnoge čudeže.
In véliki duhovni in Farizeji zberó zbor, in govorili so: Kaj bomo storili? kajti ta človek dela velike čudeže.
48 Če ga pustimo tako pri miru, bodo vsi ljudje verovali vanj in prišli bodo Rimljani in odvzeli tako naš prostor kakor narod.«
Če ga tako pustimo, verovali bodo vsi va-nj; in prišli bodo Rimljani, in vzeli nam bodo zemljo in narod.
49 In eden izmed njih, po imenu Kajfa, ki je bil to isto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi čisto nič ne veste,
A eden od njih, neki Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven, reče jim: Vi nič ne véste;
50 niti ne preudarite, da je za nas koristno, da naj bi en človek umrl za ljudi, ne pa da propade celoten narod.«
In tudi ne mislite, da nam je bolje, da eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil.
51 To pa ni govoril [sam] od sebe, temveč ker je bil tisto leto véliki duhovnik, je prerokoval, da naj bi Jezus umrl za ta narod,
Tega pa ni rekel sam od sebe; temveč ker je bil tisto leto véliki duhoven, prerokoval je, da mora Jezus za ves narod umreti;
52 in ne samo za ta narod, temveč da naj bi tudi Božje otroke, ki so bili razkropljeni naokoli, skupaj zbral v enem.
In ne samo za narod, nego da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno čredo.
53 Torej so se od tega dne dalje skupaj posvetovali, da ga usmrtijo.
Od tega dné torej so sklenili, da ga bodo umorili.
54 Jezus torej med Judi ni več hodil javno, temveč je od tam odšel v deželo poleg divjine, v mesto, imenovano Efrájim in tam ostal s svojimi učenci.
Jezus pa ni več očitno hodil med Judi, nego odšel je odtod v kraj blizu puščave, v mesto, ktero so imenuje Efraim, in tu je prebival z učenci svojimi.
55 In blizu je bila judovska pasha in mnogi iz dežele so pred pasho odšli gor v Jeruzalem, da se očistijo.
Bila je pa blizu Velika noč Judovska; in veliko iz tega kraja jih pride v Jeruzalem pred Veliko nočjó, da se očistijo.
56 Medtem ko so stali v templju, so torej iskali Jezusa in med seboj govorili: »Kaj mislite, da ne bo prišel na praznik?«
In iskali so Jezusa, in pogovarjali so se med seboj, stoječ v tempeljnu: Kaj vam se zdí, da ne pride na praznik?
57 Torej tako visoki duhovniki kakor farizeji so izdali zapoved, da če katerikoli človek ve, kje bi bil, naj to pokaže, da bi ga lahko prijeli.
Dali so bili pa véliki duhovni in Farizeji zapoved, da če kdo zvé, kje da je, naj pové, da ga zgrabijo.
