Job 8
1 Potem je odgovoril Bildád Suhéjec in rekel:
Respondens autem Baldad Suhites, dixit:
2 »Doklej boš govoril te stvari? In kako dolgo bodo besede iz tvojih ust podobne močnemu vetru?
Usquequo loqueris talia, et spiritus multiplex sermones oris tui?
3 Mar Bog izkrivlja sodbo? Mar Vsemogočni izkrivlja pravico?
Numquid Deus supplantat judicium? aut Omnipotens subvertit quod justum est?
4 Če so tvoji otroci grešili zoper njega in jih je zavrgel zaradi njihovega prestopka,
Etiam si filii tui peccaverunt ei, et dimisit eos in manu iniquitatis suæ:
5 če hočeš zgodaj iskati Boga in narediti ponižno prošnjo Vsemogočnemu,
tu tamen si diluculo consurrexeris ad Deum, et Omnipotentem fueris deprecatus;
6 če bi bil ti čist in pravičen, bi se on sedaj zaradi tebe zagotovo prebudil in prebivališče tvoje pravičnosti naredil uspešno.
si mundus et rectus incesseris: statim evigilabit ad te, et pacatum reddet habitaculum justitiæ tuæ,
7 Čeprav je bil tvoj začetek majhen, bi vendar tvoj zadnji konec silno narasel.
in tantum ut si priora tua fuerint parva, et novissima tua multiplicentur nimis.
8 Kajti poizvedi, prosim te, o prejšnjem času in se pripravi, da preiskuješ o njihovih očetih
Interroga enim generationem pristinam, et diligenter investiga patrum memoriam
9 (kajti mi smo samo od včeraj in ne vemo nič, ker so naši dnevi na zemlji senca).
(hesterni quippe sumus, et ignoramus, quoniam sicut umbra dies nostri sunt super terram),
10 Mar te ne bodo poučili in ti povedali in izustili besed iz svojega srca?
et ipsi docebunt te, loquentur tibi, et de corde suo proferent eloquia.
11 Mar lahko loček zraste brez blata? Mar lahko perunika raste brez vode?
Numquid vivere potest scirpus absque humore? aut crescere carectum sine aqua?
12 Medtem ko je še v svojem zelenju in ni odtrgana, ovene pred katerimkoli drugim zeliščem.
Cum adhuc sit in flore, nec carpatur manu, ante omnes herbas arescit.
13 Takšne so steze vseh, ki pozabljajo Boga in upanje hinavca bo propadlo,
Sic viæ omnium qui obliviscuntur Deum, et spes hypocritæ peribit.
14 katerega upanje bo odrezano, katerega trdno upanje bo pajkova mreža.
Non ei placebit vecordia sua, et sicut tela aranearum fiducia ejus.
15 Naslonil se bo na svojo hišo, toda ta ne bo obstala; trdno jo bo držal, toda ta ne bo zdržala.
Innitetur super domum suam, et non stabit; fulciet eam, et non consurget.
16 Zelen je pred soncem in njegova veja poganja v njegovem vrtu.
Humectus videtur antequam veniat sol, et in ortu suo germen ejus egredietur.
17 Njegove korenine so ovite okoli kupa in strmi na kraj kamnov.
Super acervum petrarum radices ejus densabuntur, et inter lapides commorabitur.
18 Če ga uniči iz svojega kraja, potem ga bo ta zatajil, rekoč: ›Nisem te videl.‹
Si absorbuerit eum de loco suo, negabit eum, et dicet: Non novi te.
19 Glej, to je radost njegove poti in iz zemlje bodo pognali drugi.
Hæc est enim lætitia viæ ejus, ut rursum de terra alii germinentur.
20 Glej, Bog ne bo zavrnil popolnega moža niti ne bo pomagal hudodelcem,
Deus non projiciet simplicem, nec porriget manum malignis,
21 dokler tvojih ust ne napolni s smehom in tvojih ustnic z radostjo.
donec impleatur risu os tuum, et labia tua jubilo.
22 Tisti, ki te sovražijo, bodo oblečeni s sramoto in bivališče zlobnega bo prišlo v nič.«
Qui oderunt te induentur confusione, et tabernaculum impiorum non subsistet.
