Job 7

1 Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?

Ja, mannen hev ein strid på jordi; hans dagar gjeng som leigedagar.

2 Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,

Som trælen lengtar etter skugge, og leigekar på løni ventar,

3 tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.

so fekk eg månader av vonbrot og næter fulle utav møda.

4 Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.

Eg segjer når eg gjeng til kvile: «Når skal eg atter standa upp?» Og kvelden vert so lang, so lang: Eg ligg uroleg alt til dagsprett.

5 Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.

Og makk og sår min likam dekkjer, og hudi skorpnar og bryt upp att.

6 Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.

Mi tid fer snøggar’ enn ein skutel, og ho kverv utan nokor von.

7 Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.

Hugs på: mitt liv er som ein pust; mitt auga ser’kje lukka meir.

8 Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.

Snart er eg løynd for alle augo; du fåfengt stirer etter meg.

9 Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)

Som skyi framum fer og kverv, so ingen att frå helheim vender, (Sheol h7585)

10 Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.

snur ei attende til sitt hus; hans heimstad kjenner han’kje meir.

11 Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.

Difor vil’kje munnen stagga, men tala i min djupe hugverk og klaga i mi sjælenaud.

12 Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?

Er eg eit hav, er eg ein drake, med di du vaktar so på meg?

13 Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹

Eg tenkjer: «Lægjet skal meg lindra, og sengi letta suti mi» -

14 takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,

då skræmer du meg upp med draumar, og støkkjer meg med ville syner,

15 tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.

so at eg heller ville kjøvast, ja døy, enn vera slik ei beingrind.

16 To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.

D’er nok! Eg liver ikkje æveleg; Haldt upp! Mitt liv er som ein pust.

17 Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?

Kva er ein mann, at du han vyrder og retter tanken din på honom,

18 Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?

heimsøkjer honom kvar ein morgon, ransakar honom kvar ei stund?

19 Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?

Når tek du frå meg auga ditt? Meg slepper med eg svelgjar råken?

20 Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?

Hev eg gjort synd, kva gjer eg deg, du som på mannen vaktar stødt? Kvi hev du meg til skiva valt? So eg hev vorte meg ei byrd?

21 Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«

Kvi gjev du ikkje syndi til? Kvi ansar du på mine brot? No sig eg snart i moldi ned; og leitar du, so er eg burte.»