< Job 7 >
1 Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
2 Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
3 tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
4 Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
5 Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
6 Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
7 Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
9 Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol )
10 Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
11 Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
12 Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
13 Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
14 takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
15 tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
16 To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
17 Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
18 Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
19 Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
20 Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
21 Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«
