Job 7
1 Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
Diklai hman ah hlanghing hamla caempuei a om moenih a? A khohnin te kutloh kah khohnin banghui ni.
2 Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
Sal bangla hlipkhup a hloep tih kutloh bangla a bisai a lamtawn.
3 tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
Ka taengah a poeyoek la a hla ka pang van tih thakthaenah hlaem he kai hamla a khueh.
4 Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
Ka yalh tih, “Me vaengah nim ka thoh ve?” ka ti. Khoyin loh puh tih hlaemhmah duela yutnah khaw ka cung.
5 Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
Ka saa loh a rhit a bai, ka vin laipi tiknong khaw uet tih a tuei.
6 Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
Ka khohnin loh tampai lakah bawn tih lungli lungla la ngaiuepnah bawt.
7 Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
Ka hingnah mueihla he poek lah. Hnothen hmuh ham khaw ka mik loh mael voel mahpawh.
8 Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
Kai aka so mik loh kai m'mae voel mahpawh. Na mik te kai soah om dae kai ka om voel pawh.
9 Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)
Cingmai loh haai tih cing, saelkhui la aka suntla rhoek tah ha mael tangloeng pawh. (Sheol h7585)
10 Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
A im la koep mael pawt vetih a hmuen loh anih hmat voel mahpawh.
11 Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
Te dongah kai khaw ka ka tuem mahpawh. Ka mueihla khobing doela ka thui vetih. Ka hinglu khahing doela ka lolmang pueng ni.
12 Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
Kai he tuipuei tuihnam tih nim kai soah thongim na khueh.
13 Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
Ka soengca kai n'hloep bitni, ka thingkong loh ka kohuetnah te a phueih bitni ka ti.
14 takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
Mueimang neh kai nan rhihyawp sak tih olphong neh kai nan let sak.
15 tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
Ka hinglu loh ka rhuhrhong lakah khaknah neh dueknah ni a. coelh.
16 To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
Ka kohnue coeng, kumhal duela ka hing mahpawh, kai he n'toeng laeh, ka khohnin khaw a honghi ni.
17 Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
Mebang hlanghing lae amah na pantai sak tih a taengah na lungbuei na khueh te.
18 Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
Anih te mincang ah na cawh tih mikhaptok ah ni anih te na loepdak.
19 Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
Balae tih kai lamloh na mangthong pawt eh? Ka timtui ka dolh hil kai nan rhael moenih.
20 Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
Hlang aka kueinah nang taengah ka tholh tih balae ka saii? Balae tih kai he na kutnoek la nan khueh. Te dongah kai ham tah hnorhih la ka om coeng.
21 Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«
Te dongah ka boekoek he na phueih tih kai kathaesainah he nan khoe mai pawt lae? Laipi khuila ka yalh pawn ni. Kai na toem cakhaw ka om voel moenih,” a ti nah.
