Job 41
1 Zmoreš s kavljem izvleči leviatána? Ali njegov jezik z vrvico, ki jo spuščaš dol?
Kann du fiska krokodillen, binda tunga hans med taum,
2 Ali lahko zatakneš kavelj v njegov nos? Ali njegovo čeljust prebodeš z [ribiško] ostjo.
Draga snor i gjenom nosi, hogga krok i kjaken hans?
3 Mar ti bo delal mnoge ponižne prošnje? Ti bo govoril nežne besede?
Vil han tigga um nåde, tala mjuke ord til deg?
4 Bo sklenil zavezo s teboj? Ga boš vzel za služabnika na veke?
Tru han vil gjera samband med deg og din træl for alltid verta?
5 Se boš igral z njim kakor s ptico? Ali ga hočeš zvezati za svoje dekle?
Kann du han som leikfugl halda for smågjentorne i band?
6 Ali bodo družabniki iz njega naredili gostijo? Ga bodo razdelili med trgovce?
Handlar fiskarlag med honom, skiftar ut til kræmarar?
7 Lahko njegovo kožo napolniš z bodečimi žicami? Ali njegovo glavo z ribjimi sulicami?
Kann hans hud med spjot du fylla, og hans hovud med harpunar?
8 Svojo roko položi nanj, spomni se bitke, ne stori tega ponovno.
Berre prøv - du skal det minnast; enn ein gong du gjer det ikkje!
9 Glej, njegovo upanje je zaman. Ali ne bo nekdo vržen dol, celo ko ga zagleda?
Kvar og ein vil missa voni, verta feld ved syni av han.
10 Nihče ni tako pogumen, da bi si ga drznil razvneti. Kdo je potem zmožen stati pred menoj?
Ingen torer eggja honom; kven kann då mot meg reisa?
11 Kdo mi je preprečil, da bi mu poplačal? Karkoli je pod celotnim nebom, je moje.
Kven gav meg, so eg gjev att? Under himmeln alt eg eig.
12 Ne bom prikril njegovih delov, niti njegove moči, niti njegovega lepega razmerja.
Ei eg tegjer um hans lemer, um hans sterke, væne bygnad.
13 Kdo lahko odkrije obraz njegove obleke? Ali kdo lahko pride k njemu, s svojo dvojno uzdo?
Kven hev drege brynja av han, Gjenge inn i duble tanngard?
14 Kdo lahko odpre vrata njegovega obraza? Njegovi zobje na vsaki strani so strašni.
Kven hev opna kjakeporten? Rædsla kring hans tenner ligg.
15 Njegove luske so njegov ponos, skupaj spete kakor z ozkim pečatom.
Sterke er hans skjolde-rader, feste med ei fast forsigling.
16 Ena je blizu druge, da zrak ne more priti mednju.
Tett dei ligg innåt kvarandre, ingi luft slepp millom deim.
17 Združene so druga z drugo, držijo se skupaj, da ne morejo biti ločene.
Eine skjolden i den andre heng i hop, skilst ikkje åt.
18 Ob njegovem kihanju sije svetloba in njegove oči so podobne jutranjim vekam.
Ljos ifrå hans njosing strålar, augo skin som morgonroden.
19 Iz njegovih ust izhajajo plameni in iskre se sipljejo ven.
Or hans gap skyt brandar fram, gneistar sprutar derifrå.
20 Iz njegovih nosnic gre dim kakor iz vrelega lonca ali kotla.
Or hans nasar stig det røyk, liksom eim or kjel som kokar.
21 Njegov dih prižge ogorke in plamen izhaja iz njegovih ust.
Anden hans set eld på kol, logen ut or gapet stend.
22 V njegovem vratu ostaja moč in bridkost je pred njim spremenjena v radost.
I hans nakke styrken bur, rædsla spring framfor hans åsyn.
23 Luskine njegovega mesa so združene skupaj. V sebi so trdne, ne morejo se omajati.
Tette sit kjøtvalkarne, støypte fast urikkelg.
24 Njegovo srce je čvrsto kakor kamen. Da, tako trdo kakor košček spodnjega mlinskega kamna.
Hjarta hans er hardt som stein, fast som understein i kverni.
25 Ko se vzdiguje, so mogočni prestrašeni. Zaradi zlomov se očiščujejo.
Kjempor ræddast når han ris, misser både mod og hugs;
26 Meč tistega, ki seže proti njemu, ne more obstati, niti sulica, niti puščica, niti brezrokavna verižna srajca.
Sverd vil ikkje bita på, ikkje skot med spjot og pil.
27 Železo ceni kakor slamo in bron kakor trohnel les.
Jarn agtar han liksom strå, kopar nett som fauskeved.
28 Puščica ga ne more spraviti v beg. Kamni iz prače so mu spremenjeni v strnišče.
Ei han vik for bogesonen; stein frå slyngja vert som halm,
29 Puščice so štete kakor strnišče. Smeji se ob tresenju sulice.
og stridsklubba vert som strå, og han lær åt spjot som susar.
30 Ostro kamenje je pod njim. Po blatu razširja ostre koničaste stvari.
Under han er kvasse broddar, spor dei set som treskjeslede.
31 Globinam napravlja, da vrejo kakor lonec. Morje dela podobno loncu mazila.
Djupet kokar som ei gryta, sjøen som ein salvekjel.
32 On dela stezo, da sije za njim. Nekdo bi mislil, da bo globina osivela.
Vegen lyser etter honom, djupet skin som sylverhår.
33 Na zemlji ni njemu podobnega, ki je narejen brez strahu.
Liken hans på jord ei finst, denne skapning utan ræddhug.
34 Gleda vse visoke stvari. Kralj je nad vsemi ponosnimi otroki.«
Han ser ned på alt som høgt er, konge yver alle kaute.»
