Job 4

1 Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:

2 » Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?

3 Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.

4 Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.

5 Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.

6 Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?

7 Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?

8 Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.

9 Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.

10 Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.

11 Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.

12 Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.

13 V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,

14 je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.

15 Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.

16 Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:

17 ›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?

18 Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.

19 Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?

20 Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.

21 Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«