Job 4
1 Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:
Tad prozbori Elifaz Temanac i reče:
2 » Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?
“Možeš li podnijeti da ti progovorim? Ali tko se može uzdržat' od riječi!
3 Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.
Eto, mnoge ljude ti si poučio, okrijepio si iznemogle mišice;
4 Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.
riječju svojom klonule si pridizao, ojačavao si koljena klecava.
5 Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.
A kad tebe stiže, klonuo si duhom, na tebe kad pade, čitav si se smeo!
6 Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?
Zar pobožnost tvoja nadu ti ne daje, neporočnost tvoja životu ufanje?
7 Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?
TÓa sjeti se: nevin - propade li kada? Kada su zatrti bili pravednici?
8 Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.
Iz iskustva zborim: nesrećom tko ore i nevolju sije, nju će i požeti.
9 Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.
Od daha Božjega oni pogibaju, na gnjevni mu disaj nestaju sa zemlje.
10 Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.
Rika lavlja, urlik leopardov krše se k'o zubi u lavića.
11 Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.
Lav ugiba jer mu nesta plijena, rasuli se mladi lavičini.
12 Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.
Tajna riječ se meni objavila, šapat njen je uho moje čulo.
13 V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,
Noću, kada snovi duh obuzmu i san dubok kad na ljude pada,
14 je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.
strah i trepet mene su svladali, kosti moje žestoko se stresle.
15 Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.
Dah mi neki preko lica prođe, digoše se dlake na mom tijelu.
16 Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:
Stajao je netko - lica mu ne poznah - ali likom bješe pred očima mojim. Posvuda tišina; uto začuh šapat:
17 ›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?
'Zar je smrtnik koji pred Bogom pravedan? Zar je čovjek čist pred svojim Stvoriteljem?
18 Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.
Ni slugama svojim više ne vjeruje, i anđele svoje za grijeh okrivljuje -
19 Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?
kako ne bi onda goste stanova glinenih kojima je temelj u prahu zemaljskom. Gle, kao moljce njih sveudilj satiru:
20 Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.
od jutra do mraka u prah pretvore, nestaju zasvagda - nitko i ne vidi.
21 Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«
Iščupan je kolčić njihova šatora, pogibaju skoro, mudrost ne spoznavši.'
