Job 39
1 Poznaš čas, ko divje skalne koze kotijo? Mar lahko zaznamuješ kdaj košute povržejo?
Znaš li kako se legu divokoze? Vidje li kako se mlade košute?
2 Mar lahko šteješ mesece, ki so jih dopolnile? Ali poznaš čas, ko kotijo?
Izbroji li koliko nose mjeseci, znaš li u koje doba se omlade?
3 Sklonijo se in skotijo svoje mlade, odvržejo svoje bridkosti.
Sagnuvši se, polegu lanad svoju i breme usred pustinje odlažu,
4 Njihovi mladiči so v dobri naklonjenosti, rastejo z žitom, gredo naprej in se ne vrnejo k njim.
a kad im porod ojača, poraste, ostave ga i ne vraćaju mu se.
5 Kdo je divjega osla izpustil na prostost? Ali kdo je odvezal vezi divjega osla?
Tko dade divljem magarcu slobodu i tko to oglav skinu njemu s glave?
6 Čigar hišo sem naredil divjino in jalovo deželo njegova prebivališča?
U zavičaj mu dadoh ja pustinju i polja slana da ondje živuje.
7 Zasmehuje mestno množico niti se ne ozira na vpitje voznika.
Buci gradova on se podruguje i ne sluša goničevih povika.
8 Razpon gora je njegov pašnik in preiskuje za vsako zeleno stvarjo.
Luta brdima, svojim pašnjacima, u potrazi za zeleni svakakvom.
9 Mar ti bo samorog voljan služiti, ali ostane pri tvojih jaslih?
Možeš li slugom učinit' bivola, zadržat' ga noć jednu za jaslama?
10 Ali lahko s svojim jermenom zvežeš samoroga v brazdo? Ali bo za teboj branal doline?
Možeš li njega za brazdu prikovat' da ralo vuče po docima tvojim?
11 Mu boš zaupal, ker je njegova moč velika? Ali boš svoje trdo delo prepustil njemu?
Možeš li se osloniti na njega jer je njegova snaga prevelika i prepustit' mu težak svoj posao?
12 Mu boš verjel, da bo tvoje seme pripeljal domov in ga zbral v tvoj skedenj?
Misliš li tebi da će se vratiti i na gumno ti dotjerati žito?
13 Daješ pavom čedne peruti? Ali peruti in peresa noju?
Krilima svojim noj trepće radosno, iako krila oskudnih i perja.
14 Ki zapušča svoja jajca na zemlji in jih ogreva v prahu
On svoja jaja na zemlji ostavlja, povjerava ih pijesku da ih grije,
15 in pozablja, da jih stopalo lahko zdrobi ali da jih divja žival lahko stre.
ne mareć' što ih zgazit' može noga ili nekakva divlja zvijer zgnječiti.
16 Trda je do svojih malih, kakor da ne bi bili njeni. Brez strahu je, da je njeno trdo delo zaman,
S nojićima k'o s tuđima postupa; što mu je trud zaludu, on ne mari.
17 ker ji je Bog odrekel modrost niti ji ni podelil razumnosti.
Jer Bog je njega lišio pameti, nije mu dao nikakva razbora.
18 Ko se dvigne visoko, zasmehuje konja in njegovega jezdeca.
Ali kada na let krila raširi, tada se ruga konju i konjaniku.
19 Si ti dal konju moč? Si ti njegov vrat oblekel z grivo?
Zar si ti konja obdario snagom zar si mu ti vrat grivom ukrasio?
20 Ga lahko narediš prestrašenega kakor kobilico? Slava njegovih nosnic je strašna.
Zar ti činiš da skače k'o skakavac, da u strah svakog nagoni hrzanjem?
21 Grebe v dolini in se veseli v svoji moči. Gre naprej, da sreča oborožene ljudi.
Kopitom zemlju veselo raskapa, neustrašivo srlja na oružje.
22 Zasmehuje strah in ni zgrožen niti se pred mečem ne obrača nazaj.
Strahu se ruga, ničeg se ne boji, ni pred mačem uzmaknuti neće.
23 Tul za puščice rožlja ob njem, lesketajoča sulica in ščit.
Na sapima mu zvekeće tobolac, koplje sijeva i ubojna sulica.
24 Tla požira z okrutnostjo in besom. Niti ne verjame, da je to zvok šofarja.
Bijesan i nestrpljiv guta prostore; kad rog zasvira, tko će ga zadržat':
25 Med šofarji hrže: ›Hi, hi‹ in od daleč voha bitko, grmenje poveljnikov in bojni krik.
na svaki zvuk roga on zarže: Ha! Izdaleka on ljuti boj već njuši, viku bojnu i poklič vojskovođa.
26 Mar sokol leti po svoji modrosti in svoje peruti razpenja proti jugu?
Zar po promislu tvojem lijeće soko i prema jugu krila svoja širi?
27 Mar se orlica vzpenja ob tvoji zapovedi in svoje gnezdo dela na višini?
Zar se na nalog tvoj diže orao i vrh timora gnijezdo sebi vije?
28 Prebiva in ostaja na skali, na skalni pečini in trdnem kraju.
Na litici on stanuje i noćÄi, na grebenima vrleti visokih.
29 Od tam si išče plen in njene oči zrejo daleč proč.
Odatle na plijen netremice vreba, oči njegove vide nadaleko.
30 Tudi njeni mladiči srkajo kri. In kjer so umorjeni, tam je ona.«
Krvlju se hrane njegovi orlići; gdje je ubijenih, tamo je i on.”
