Job 37
1 Tudi ob tem moje srce trepeta in je premaknjeno iz svojega mesta.
For dette bivrar hjarta mitt og lyfter seg frå staden sin.
2 Pozorno prisluhnite hrupu njegovega glasu in zvoku, ki gre iz njegovih ust.
Å, høyr på harmen i hans røyst, den dun som dundrar or hans munn!
3 Tega usmerja pod celotnim nebom in svoje bliskanje do koncev zemlje.
Det fer burt under himmelkvelv, men elden skin til heimsens endar.
4 Za tem rjovi glas. Grmi z glasom svoje odličnosti in ne bo jih zadržal, ko se zasliši njegov glas.
So burar røysti etterpå, han torar med sitt stolte mod, og ljoni held han ikkje att når røysti si han ljoma let.
5 Bog s svojim glasom čudovito grmi. Dela velike stvari, ki jih ne moremo doumeti.
Gud torar underfullt med røysti, gjer storverk som me ei kann skyna.
6 Kajti snegu pravi: ›Bodi na zemlji, ‹ podobno majhnemu dežju in velikemu dežju njegove moči.
Han snøen byd: «Fall ned til jord!» Til regnet og, sitt sterke silregn.
7 Pečati roko vsakega človeka, da bi vsi ljudje lahko poznali njegovo delo.
Han stengjer av for mannehand, so all hans skapning læra må.
8 Potem gredo živali v brloge in ostanejo na svojih mestih.
Villdyri gjeng til sine hi og kvilar på sin legestad.
9 Iz juga prihaja vrtinčast veter in mraz iz severa.
Or inste kammer kjem det storm, og kulde ut av vindarne.
10 Z dihom Boga je dana zmrzal in širina vodá je omejena.
Utav Guds ande gustar frost, dei vide vatni kjem i tvang.
11 Tudi z namakanjem obtežuje debel oblak. Razpršuje svoj svetli oblak.
Han lastar skyi og med væta og breider sine elding-skyer,
12 Ta je obrnjen ob njegovih nasvetih, da lahko naredijo karkoli jim zapoveduje na obličju zemeljskega [kroga] na zemlji.
og hit og dit dei hastar fram, og skifter leid som han det vil og set i verk det som han byd, utyver vide jordheims-kringen;
13 Povzroča mu, da pride, bodisi za grajanje ali za njegovo deželo ali za usmiljenje.
anten til ris, når jordi treng det, ell’ og med nåde lyt dei råka.
14 Prisluhni temu, oh Job. Stoj mirno in preudari čudovita Božja dela.
Job, lyd på dette, statt no still, gjev gaum på undri Gud hev gjort!
15 Ali veš, kdaj jih je Bog razporedil in svetlobi svojega oblaka velel, da zasije?
Veit du når Gud deim segjer fyre, og let sitt ljos or skyi skina?
16 Mar poznaš izravnavanja oblakov, čudovita dela njega, ki je popoln v spoznanju?
Veit du vel korleis skyi sviv, um underi åt den Allvise?
17 Kako so tvoje obleke tople, ko z južnim vetrom umiri zemljo?
Du som i heite klæde styn, når jordi brenn i sunnanvind?
18 Ali si ti z njim razprostrl nebo, ki je močno in kakor staljeno zrcalo?
Gjer du med honom himmelkvelven, som er so fast som støypte spegel?
19 Pouči nas, kaj mu bomo rekli, kajti svojega govora ne moremo urediti zaradi teme.
Lær oss, kva me skal segja honom! Me tegja lyt for berre myrker.
20 Mar mu bo povedano, da jaz govorim? Če človek govori, bo zagotovo požrt.
Skal han få melding at eg talar? Vil nokon ynskja seg å tynast?
21 Sedaj ljudje ne vidimo svetle svetlobe, ki je v oblakih, toda veter gre mimo in jih očisti.
No kann ein ikkje ljoset sjå, um enn det klårt på himmeln skin, men vinden sopar skyi burt.
22 Lepo vreme prihaja iz severa. Z Bogom je strašno veličanstvo.
Langt nordanfrå kjem gullet hit, ein fælsleg glans ligg yver Gud.
23 Glede Vsemogočnega, ne moremo ga srečati. Odličen je v moči, v sodbi in v obilici pravice. Ne bo prizadel.
Til Allvald kann me ikkje nå, til han som er so stor i magt; men rett og rettferd ei han krenkjer.
24 Ljudje se ga zato bojijo. Ne ozira se na nobenega od tistih, ki so modrega srca.«
Difor ber folket age for han, han ansar ingen sjølvklok mann.»
