< Job 30 >

1 Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.
Porém agora se riem de mim os de menos edade do que eu, cujos paes eu teria desdenhado de pôr com os cães do meu rebanho.
2 Da, kako naj mi moč njihovih rok koristi, zrelost je odšla od njih?
De que tambem me serviria a força das suas mãos? já de velhice se tinham esgotado n'elles.
3 Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.
De mingua e fome andavam sós, e recolhiam-se para os logares seccos, tenebrosos, assolados e desertos.
4 Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine so njihova hrana.
Apanhavam malvas junto aos arbustos, e o seu mantimento eram as raizes dos zimbros.
5 Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),
Do meio dos homens foram expulsos, e gritavam contra elles, como contra o ladrão:
6 da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.
Para habitarem nos barrancos dos valles, e nas cavernas da terra e das rochas.
7 Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.
Bramavam entre os arbustos, e ajuntavam-se debaixo das ortigas.
8 Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.
Eram filhos de doidos, e filhos de gente sem nome, e da terra foram expulsos.
9 Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.
Porém agora sou a sua canção, e lhes sirvo de rifão.
10 Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.
Abominam-me, e fogem para longe de mim, e do meu rosto não reteem o seu escarro.
11 Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.
Porque Deus desatou o meu cordão, e me opprimiu, pelo que sacudiram de si o freio perante o meu rosto.
12 Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.
Á direita se levantam os moços; empurram os meus pés, e preparam contra mim os seus caminhos de destruição.
13 Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.
Desbarataram-me o meu caminho: promovem a minha miseria: não teem ajudador.
14 Prišli so nadme kakor [skozi] široko vrzel vodá. V opustošenju so se zgrnili nadme.
Veem contra mim como por uma grande brecha, e revolvem-se entre a assolação.
15 Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.
Sobrevieram-me pavores; como vento perseguem a minha honra, e como nuvem passou a minha felicidade.
16 Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.
E agora derrama-se em mim a minha alma: os dias da afflicção se apoderaram de mim.
17 Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.
De noite se me traspassam os meus ossos, e os pulsos das minhas veias não descançam.
18 Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena; naokoli me veže kakor ovratnik mojega plašča.
Pela grandeza da força das dôres se demudou o meu vestido, e elle como o cabeção da minha tunica me cinge.
19 Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.
Lançou-me na lama, e fiquei similhante ao pó e á cinza.
20 Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, ti pa se ne oziraš name.
Clamo a ti, porém tu não me respondes: estou em pé, porém para mim não attentas.
21 Do mene si postal krut; s svojo močno roko se nastrojuješ zoper mene.
Tornaste-te a ser cruel contra mim: com a força da tua mão resistes violentamente.
22 Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.
Levantas-me sobre o vento, fazes-me cavalgar sobre elle, e derretes-me o ser.
23 Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.
Porque eu sei que me levarás á morte e á casa do ajuntamento determinado a todos os viventes.
24 Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.
Porém não estenderá a mão para o montão de terra, se houve clamor n'elles contra mim na sua desventura.
25 Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?
Porventura, não chorei sobre aquelle que estava afflicto? ou não se angustiou a minha alma pelo necessitado?
26 Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.
Todavia aguardando eu o bem, então me veiu o mal, e esperando eu a luz, veiu a escuridão.
27 Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.
As minhas entranhas ferveram e não estão quietas: os dias da afflicção me surprehenderam.
28 Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.
Denegrido ando, porém não do sol, e, levantando-me na congregação, clamo por soccorro.
29 Brat sem zmajem in družabnik sovam.
Irmão me fiz dos dragões, e companheiro dos abestruzes.
30 Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.
Ennegreceu-se a minha pelle sobre mim, e os meus ossos estão queimados do calor.
31 Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.
Pelo que se trocou a minha harmonia em lamentação, e o meu orgão em voz dos que choram.

< Job 30 >