Job 3
1 Po tem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.
Post hæc aperuit Iob os suum, et maledixit diei suo,
2 Job je spregovoril in rekel:
et locutus est.
3 »Naj izgine dan, na katerega sem bil rojen in noč, v kateri je bilo rečeno: ›Tukaj je spočet fantek.‹
Pereat dies in qua natus sum, et nox in qua dictum est: Conceptus est homo.
4 Naj bo ta dan tema. Naj ga Bog od zgoraj ne upošteva niti naj svetloba ne sije nad njim.
Dies ille vertatur in tenebras, non requirat eum Deus desuper, et non illustretur lumine.
5 Naj ga tema in smrtna senca omadežujeta. Naj oblak prebiva nad njim. Naj ga straši črnina dneva.
Obscurent eum tenebræ et umbra mortis, occupet eum caligo, et involvatur amaritudine.
6 Glede tiste noči naj se je polasti tema. Naj ta ne bo pridružena dnevom leta, naj ta ne pride v število mesecev.
Noctem illam tenebrosus turbo possideat, non computetur in diebus anni, nec numeretur in mensibus:
7 Glej, naj bo ta noč osamljena, naj noben radosten glas ne pride vanjo.
Sit nox illa solitaria, nec laude digna:
8 Naj jo prekolnejo tisti, ki preklinjajo dan, ki so pripravljeni dvigniti svoje žalovanje.
Maledicant ei qui maledicunt diei, qui parati sunt suscitare Leviathan:
9 Naj bodo zvezde njene polteme temne; naj oprezujejo za svetlobo, toda nimajo nobene niti naj ne zagledajo jutranjega svitanja,
Obtenebrentur stellæ caligine eius: expectet lucem et non videat, nec ortum surgentis auroræ:
10 ker ta ni zaprla vrat maternice moje matere niti pred mojimi očmi ni skrila bridkosti.
Quia non conclusit ostia ventris, qui portavit me, nec abstulit mala ab oculis meis.
11 Čemu nisem umrl v maternici? Zakaj nisem izročil duha, ko sem prišel iz trebuha?
Quare non in vulva mortuus sum, egressus ex utero non statim perii?
12 Zakaj sem bil [vzet na] kolena? Ali zakaj [na] prsi, da bi sesal?
Quare exceptus genibus? cur lactatus uberibus?
13 Kajti sedaj bi mirno ležal in bi bil tiho; spal bi. Potem bi počival
Nunc enim dormiens silerem, et somno meo requiescerem:
14 s kralji in svetovalci zemlje, ki so zapuščene kraje gradili zase,
Cum regibus et consulibus terræ, qui ædificant sibi solitudines:
15 ali s princi, ki so imeli zlato, ki so svoje hiše napolnjevali s srebrom,
Aut cum principibus, qui possident aurum, et replent domos suas argento:
16 ali ne bi bil kakor prezgodnji porod, kakor otročiči, ki nikoli niso videli svetlobe.
Aut sicut abortivum absconditum non subsisterem, vel qui concepti non viderunt lucem.
17 Tam zlobni odnehajo od nadlegovanja in tam bodo izmučeni pri počitku.
Ibi impii cessaverunt a tumultu, et ibi requieverunt fessi robore.
18 Tam jetniki počivajo skupaj. Oni ne poslušajo glasu zatiralca.
Et quondam vincti pariter sine molestia, non audierunt vocem exactoris.
19 Majhni in veliki so tam in služabnik je prost pred svojim gospodarjem.
Parvus et magnus ibi sunt, et servus liber a domino suo.
20 Zakaj je svetloba dana tistemu, ki je v bedi in življenje zagrenjenemu v duši,
Quare misero data est lux, et vita his, qui in amaritudine animæ sunt?
21 ki hrepeni po smrti, toda ta ne prihaja in koplje za njo bolj kakor za skritimi zakladi,
qui expectant mortem, et non venit, quasi effodientes thesaurum:
22 ki se silno razveseljujejo in so veseli, ko lahko najdejo grob?
Gaudentque vehementer cum invenerint sepulchrum.
23 Zakaj je svetloba dana možu, čigar pot je skrita in katerega je Bog ogradil?
Viro cuius abscondita est via, et circumdedit eum Deus tenebris?
24 Kajti moje vzdihovanje prihaja preden jem in moja rjovenja so izlita ven kakor vode.
Antequam comedam suspiro: et tamquam inundantes aquæ, sic rugitus meus:
25 Kajti stvar, ki sem se je silno bal, je prišla nadme in to, česar sem se bal, je prišlo k meni.
Quia timor, quem timebam, evenit mihi: et quod verebar accidit.
26 Nisem bil na varnem niti nisem imel počitka niti nisem bil tiho, vendar je težava prišla.«
Nonne dissimulavi? nonne silui? nonne quievi? et venit super me indignatio.
