< Job 29 >
1 Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
2 »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
3 ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
4 kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
6 ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
7 ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
8 Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
9 Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
10 Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
11 Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
12 ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
13 Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
14 Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
15 Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
16 Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
17 Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
18 Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
19 Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
20 Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
21 Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
22 Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
23 Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
24 Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
25 Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.
