< Job 29 >

1 Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
Job prenant encore de nouveau sa parabole, dit:
2 »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
Qui m’accordera que je sois comme dans les anciens mois, comme aux jours dans lesquels Dieu me gardait;
3 ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
Quand sa lampe luisait sur ma tête, et qu’à sa lumière je marchais dans les ténèbres;
4 kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
Comme je fus aux jours de ma jeunesse, quand en secret Dieu était dans mon tabernacle;
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
Quand le Tout-Puissant était avec moi, et qu’autour de moi étaient mes serviteurs;
6 ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
Quand je lavais mes pieds dans le beurre, et qu’une pierre répandait pour moi des ruisseaux d’huile;
7 ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
Quand je m’avançais vers la porte de la ville, et que sur la place publique on me préparait un siège?
8 Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
Les jeunes hommes me voyaient, et se retiraient à l’écart; et les vieillards, se levant, se tenaient debout.
9 Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
Les princes cessaient de parler, et mettaient un doigt sur leur bouche.
10 Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
Les grands retenaient leur voix, et leur langue s’attachait à leur palais.
11 Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
L’oreille qui m’entendait me proclamait bienheureux, et l’œil qui me voyait me rendait témoignage;
12 ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
Parce que j’avais délivré le pauvre qui criait, et l’orphelin qui n’avait pas de soutien.
13 Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
La bénédiction de celui qui allait périr venait sur moi, et je consolais le cœur de la veuve.
14 Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
Je me suis revêtu de la justice, et l’équité de mes jugements m’a servi comme de vêtement et de diadème.
15 Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
J’ai été un œil pour l’aveugle, et un pied pour le boiteux.
16 Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
J’étais le père des pauvres; et l’affaire que je ne connaissais pas, je l’étudiais avec le plus grand soin.
17 Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
Je brisais les mâchoires de l’injuste, et j’arrachais la proie de ses dents.
18 Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
Et je disais: C’est dans mon petit nid que je mourrai, et comme le palmier, je multiplierai mes jours.
19 Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
Ma racine s’étend le long des eaux, et la rosée se reposera sur ma moisson.
20 Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
Ma gloire se renouvellera tous les jours et mon arc se fortifiera dans ma main.
21 Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
Ceux qui m’écoutaient attendaient mon sentiment, et, attentifs, ils se tenaient en silence pour recevoir mon avis.
22 Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
Ils n’osaient rien ajouter à mes paroles, et mon discours coulait sur eux goutte à goutte.
23 Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
Ils me souhaitaient comme l’eau du ciel, et ils ouvraient leur bouche, comme la terre s’ouvre à la pluie de l’arrière-saison.
24 Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
Si quelquefois je leur souriais, ils ne le croyaient pas, et la lumière de mon visage ne tombait pas à terre.
25 Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.
Si je voulais aller parmi eux, j’avais la première place; et lorsque j’étais assis comme un roi entouré de son armée, j’étais cependant le consolateur des affligés.

< Job 29 >