< Job 29 >
1 Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
Job continua son discours sentencieux, et dit:
2 »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
Oh! que ne suis-je comme aux mois d'autrefois, comme au jour où Dieu me gardait,
3 ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
Quand son flambeau luisait sur ma tête, quand je marchais à sa lumière dans les ténèbres;
4 kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
Comme aux jours de mon automne, quand l'amitié de Dieu veillait sur ma tente;
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
Quand le Tout-Puissant était encore avec moi, et que mes jeunes gens m'entouraient;
6 ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
Quand je lavais mes pieds dans le lait, et que le rocher se fondait près de moi en torrent d'huile!
7 ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
Quand je sortais pour me rendre à la porte de la ville, et que je me faisais préparer un siège dans la place publique,
8 Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
Les jeunes gens, me voyant, se retiraient; les vieillards se levaient et se tenaient debout.
9 Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
Des princes s'arrêtaient de parler, et mettaient la main sur leur bouche.
10 Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
La voix des chefs s'éteignait, et leur langue s'attachait à leur palais.
11 Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
Car l'oreille qui m'entendait me proclamait heureux, et l'œil qui me voyait me rendait témoignage.
12 ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
Car je délivrais l'affligé qui criait, et l'orphelin qui n'avait personne pour le secourir.
13 Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
La bénédiction de celui qui s'en allait périr venait sur moi, et je faisais chanter de joie le cœur de la veuve.
14 Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
Je me revêtais de la justice, et elle se revêtait de moi. Mon équité était mon manteau et ma tiare.
15 Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
J'étais les yeux de l'aveugle, et les pieds du boiteux.
16 Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
J'étais le père des pauvres, et j'étudiais à fond la cause de l'inconnu.
17 Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
Je brisais les mâchoires de l'injuste, et j'arrachais la proie d'entre ses dents.
18 Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
Et je disais: Je mourrai avec mon nid, et je multiplierai mes jours comme le phénix.
19 Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
Ma racine sera exposée à l'eau, et la rosée passera la nuit dans mes branches.
20 Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
Ma gloire se renouvellera en moi, et mon arc se renforcera dans ma main.
21 Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
On m'écoutait, on attendait et on se taisait, jusqu'à ce que j'eusse donné mon avis.
22 Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
Après que j'avais parlé, on ne répliquait pas, et ma parole découlait goutte à goutte sur eux.
23 Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
Ils m'attendaient comme la pluie, et ils ouvraient leur bouche comme pour une ondée tardive.
24 Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
Je souriais quand ils étaient désespérés; et ils n'altéraient pas la sérénité de mon visage.
25 Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.
J'aimais à aller avec eux, et je m'asseyais à leur tête; je siégeais comme un roi au milieu de ses gardes, comme un consolateur au milieu des affligés.