Job 29
1 Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:
Job loh amah kah a pom te a cong tih,
2 »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
“Kai he hlamat kah hla bangla aka khueh tih Pathen kah khohnin bangla kai aka tuem te unim?
3 ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,
Amah loh a hmaithoi te ka lu soah a thangthen tih amah kah vangnah nen ni a. hmuep ah khaw ka caeh.
4 kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,
Ka cavaa tue vaengah khaw ka dap ah Pathen kah baecenol la ka om.
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,
Tlungthang te kai taengah om pueng tih, ka kaepvai ka ca rhoek om.
6 ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,
Ka khokan te suknaeng neh a hluk tih lungpang loh kai ham situi sokca a long sak.
7 ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!
Vangpuei vongka ah ka thoeng tih toltung ah ka ngolhmuen cikngae sak.
8 Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.
Kai m'hmuh uh vaengah cadong rhoek te thuh uh. Patong rhoek khaw thoo uh tih pai uh.
9 Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.
Mangpa rhoek loh olthui te a phah uh tih a kut te a ka dongla a khueh uh.
10 Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.
Rhaengsang rhoek ol te a phah tih a lai khaw a dang dongla kap.
11 Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,
Hna loh a yaak vaengah kai n'uem tih mik loh a hmuh vaengah kai n'rhalrhing sak.
12 ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.
Mangdaeng loh bomnah a bih tih cadah neh a taengah aka bom aka om pawt khaw ka loeih sak.
13 Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.
Hlang milh kah yoethennah te kai soah pai tih nuhmai kah lungbuei khaw ka tamhoe sak.
14 Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.
Duengnah te ka bai tih hnikul bangla kai n'khuk. Ka tiktamnah he ka sammuei nah ni.
15 Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.
Mikdael taengah mik la, khokhaem taengah kho la ka om.
16 Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.
Kai tah khodaeng taengah a napa la ka om tih ming pawt kah tuituknah te ka khe pah.
17 Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.
Boethae kah pumcu te ka thuk pah tih a no lamkah maeh te ka voeih pah.
18 Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹
Te dongah, “Ka bu ah ka pal mako,” ka ti tih laivin bangla khohnin ka puh.
19 Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.
Ka yung loh tui taengla a muk tih buemtui loh ka cangvuei dongah rhaeh.
20 Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.
Ka thangpomnah ka taengah thai tih ka lii ka kut dongah tinghil.
21 Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.
Kai taengah a hnatun uh tih a lamtawn uh dongah ka cilsuep ham kuemsuem uh.
22 Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.
Ka ol hnukah talh uh voel pawt tih kai olthui he amih soah tla.
23 Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.
Kai ham tah khotlan bangla a lamtawn uh tih a ka loh tlankhol bangla a ang uh.
24 Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.
Amih taengah ka luem dae n'tangnah uh pawt tih ka maelhmai vangnah dongah khaw yalh uh pawh.
25 Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.
Amih kah longpuei te ka coelh tih boeilu la ka ngol. Caem lakli ah manghai bangla kho ka sak tih rhahdoe cangpoem akhaw a hloep.
