Job 24
1 Zakaj, videč, da časi niso skriti pred Vsemogočnim, tisti, ki ga ne poznajo, vidijo njegove dni?
Zašto Svesilni ne promatra vremena, a dane njegove ne vide mu vjernici?
2 Nekateri odstranjujejo mejnike, na silo odvedejo trope in se hranijo z njimi.
Bezbožnici pomiču granice, otimaju stado i pasu ga.
3 Odvedli so osla osirotelemu, vdovinega vola so vzeli za jamstvo.
Sirotama odvode magarca, udovi u zalog vola dižu.
4 Pomoči potrebnega odvrnejo iz poti. Revni na zemlji se skupaj skrivajo.
Siromahe tjeraju sa puta; skrivaju se ubogari zemlje.
5 Glej, kakor divji osli v puščavi gredo naprej k svojemu delu; ob zori se dvigajo za plenom. Divjina zanje in za njihove otroke obrodi hrano.
K'o magarci divlji u pustinji zarana idu da plijen ugrabe: pustinja im hrani mališane.
6 Žanjejo vsak svoje žito na polju, in zbirajo trgatev zlobnih.
Po tuđem polju oni pabirče, paljetkuju vinograd opakog.
7 Nagim povzročajo, da prenočujejo brez oblačil, da v mrazu nimajo nobenega pokrivala.
Goli noće, nemaju haljine, ni pokrivača protiv studeni.
8 Mokri so od nalivov z gora in se oklepajo skale v želji po zatočišču.
Oni kisnu na planinskom pljusku; bez skloništa uz hrid se zbijaju.
9 Siroto trgajo od prsi in jemljejo jamstvo revnemu.
Otkidaju od sise sirotu, ubogom u zalog dijete grabe.
10 Povzročajo mu, da hodi nag, brez obleke in jemljejo snop pred lačnim,
Goli hode, nemaju haljina; izgladnjeli, tuđe snoplje nose.
11 ki dela olje znotraj njihovih zidov in mendra njihove vinske stiskalnice in trpi žejo.
Oni mlina za ulje nemaju; ožednjeli, gaze u kacama.
12 Iz mesta stokajo ljudje in duša ranjenega vpije, vendar Bog nanje ne polaga nespametnosti.
Samrtnici hropću iz gradova, ranjenici u pomoć zazivlju. Al' na sve to Bog se oglušuje.
13 Oni so izmed tistih, ki se upirajo svetlobi. Ne poznajo njenih poti niti ne ostajajo na njenih stezah.
Ima onih koji mrze svjetlost: ne priznaju njezinih putova niti se staza drže njezinih.
14 Morilec vstaja s svetlobo, ubija uboge in pomoči potrebne in v noči je kakor tat.
Za mraka se diže ubojica, kolje ubogog i siromaha. U gluhoj se noći lopov skiće [16a] i u tmini provaljuje kuće.
15 Tudi oko zakonolomca čaka na mrak, rekoč: ›Nobeno oko me ne bo videlo‹ in skriva svoj obraz.
Sumrak žudi oko preljubnika: 'Nitko me vidjet neće', kaže on i zastire velom svoje lice.
16 V temi kopljejo skozi hiše, ki so si jih označili podnevi; oni ne poznajo svetlobe.
[16b]Za vidjela oni se skrivaju, oni neće da za svjetlost znaju.
17 Kajti jutro jim je celo kakor senca smrti. Če jih kdo prepozna, so v strahotah smrtne sence.
Zora im je kao sjena smrtna: kad zarudi, silan strah ih hvata.
18 Nagel je kakor vode. Njihov delež je preklet na zemlji. Ne gleda poti v vinograde.
Prije nego svane, on već hitro bježi kloneći se puta preko vinograda. Njegova su dobra prokleta u zemlji.
K'o što vrućina i žega snijeg upija, tako i Podzemlje proždire grešnike. (Sheol h7585)
20 Maternica ga bo pozabila, ličinka se bo medéno hranila na njem. Ne bo se ga več spominjalo in zlobnost bo zlomljena kakor drevo.
Zaboravilo ga krilo što ga rodi, ime se njegovo više ne spominje: poput stabla zgromljena je opačina.
21 Z jalovo, ki ne rojeva, postopa hudobno in ne dela dobrega vdovi.
Ženu nerotkinju on je zlostavljao, udovici nije učinio dobra.
22 S svojo močjo priteguje tudi mogočne. On vstaja in noben človek ni prepričan v življenje.
Al' Onaj što snažno hvata nasilnike, ustaje, a njima sva se nada gasi.
23 Čeprav mu je dano, da bi bil na varnem, kjer počiva, so vendar njegove oči na njihovih poteh.
Dade mu sigurnost, i on se pouzda; okom je njegove nadzirao staze.
24 Povišani so za malo časa, toda izginejo in so ponižani. Vzeti so iz poti kakor vsi drugi in odsekani kakor vrhovi žitnega klasja.
Dignu se za kratko, a onda nestanu, ruše se i kao svi drugi istrunu, posječeni kao glave klasovima.”
25 Če ne bi bilo to sedaj tako, kdo me bo naredil za lažnivca in moj govor naredil brez vrednosti?«
Nije li tako? Tko će me u laž utjerat'? Tko moje riječi poništiti može?”
