Job 16

1 Potem je Job odgovoril in rekel:

2 »Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.

3 Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?

4 Tudi jaz bi lahko govoril, kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.

5 Toda jaz bi vas želel okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bi omililo vašo žalost.

6 Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?

7 Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.

8 Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.

9 Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.

10 S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.

11 Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.

12 Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.

13 Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša; moj žolč izliva na tla.

14 Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.

15 Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.

16 Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,

17 ne zaradi kakršnekoli nepravičnosti na mojih rokah. Tudi moja molitev je čista.

18 Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.

19 Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.

20 Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.

21 Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!

22 Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.