Job 15
1 Potem je odgovoril Elifáz Temánec in rekel:
Respondens autem Eliphaz Themanites, dixit:
2 »Mar naj moder človek izreka prazno znanje in svoj trebuh napolnjuje z vzhodnikom?
Numquid sapiens respondebit quasi ventum loquens, et implebit ardore stomachum suum?
3 Mar naj razpravlja z nekoristnim govorjenjem? Ali z govori, s katerimi ne more storiti ničesar dobrega?
Arguis verbis eum, qui non est æqualis tibi, et loqueris quod tibi non expedit.
4 Da, ti zametuješ strah in zadržuješ molitev pred Bogom.
Quantum in te est evacuasti timorem, et tulisti preces coram Deo.
5 Kajti tvoja usta izrekajo tvojo krivičnost in ti izbiraš jezik prebrisanega.
Docuit enim iniquitas tua os tuum, et imitaris linguam blasphemantium.
6 Tvoja lastna usta te obsojajo in ne jaz. Da, tvoje lastne ustnice pričujejo zoper tebe.
Condemnabit te os tuum, et non ego: et labia tua respondebunt tibi.
7 Mar si ti prvi človek, ki je bil rojen? Ali si bil narejen pred hribi?
Numquid primus homo tu natus es, et ante colles formatus?
8 Mar si slišal Božjo skrivnost? In ali sebi zadržuješ modrost?
Numquid consilium Dei audisti, et inferior te erit eius sapientia?
9 Kaj ti veš, kar mi ne vemo? Kaj razumeš, česar ni v nas?
Quid nosti quod ignoremus? quid intelligis quod nesciamus?
10 Z nami so sivolasi in zelo stari možje, precej starejši od tvojega očeta.
Et senes, et antiqui sunt in nobis multo vetustiores quam patres tui.
11 Ali so Božje tolažbe zate majhne? Je s teboj kakršnakoli skrita stvar?
Numquid grande est ut consoletur te Deus? sed verba tua prava hoc prohibent.
12 Zakaj te tvoje srce odnaša? In ob čem tvoje oči mežikajo,
Quid te elevat cor tuum, et quasi magna cogitans, attonitos habes oculos?
13 da svojega duha obračaš zoper Boga in takšnim besedam dopuščaš iziti iz svojih ust?
Quid tumet contra Deum spiritus tuus, ut proferas de ore tuo huiuscemodi sermones?
14 Kaj je človek, da bi bil čist? In ta, ki je rojen iz ženske, da bi bil pravičen?
Quid est homo, ut immaculatus sit, et ut iustus appareat natus de muliere?
15 Glej, zaupanja ne polaga v svoje svete. Da, nebo ni čisto v njegovem pogledu.
Ecce inter sanctos eius nemo immutabilis, et cæli non sunt mundi in conspectu eius.
16 Kako mnogo bolj gnusen in umazan je človek, ki pije krivičnost kakor vodo?
Quanto magis abominabilis et inutilis homo, qui bibit quasi aquam iniquitatem?
17 Pokazal ti bom, poslušaj me. To, kar sem videl, bom oznanil.
Ostendam tibi, audi me: quod vidi narrabo tibi.
18 To, kar so modri možje povedali od svojih očetov in tega niso skrili,
Sapientes confitentur, et non abscondunt patres suos.
19 katerim samim je bila dana zemlja in noben tujec ni šel med njimi.
Quibus solis data est terra, et non transivit alienus per eos.
20 Zloben človek se muči z bolečino vse svoje dni in število let je skrito zatiralcu.
Cunctis diebus suis impius superbit, et numerus annorum incertus est tyrannidis eius.
21 Grozen zvok je v njegovih ušesih. V uspevanju bo nadenj prišel uničevalec.
Sonitus terroris semper in auribus illius: et cum pax sit, ille semper insidias suspicatur.
22 Ne verjame, da se bo vrnil iz teme in meč čaka nanj.
Non credit quod reverti possit de tenebris ad lucem, circumspectans undique gladium.
23 Naokoli tava za kruhom, rekoč: ›Kje je?‹ Ve, da je ob njegovi roki pripravljen dan teme.
Cum se moverit ad quærendum panem, novit quod paratus sit in manu eius tenebrarum dies.
24 Stiska in tesnoba ga bosta preplašili. Prevladali bosta zoper njega kakor kralj, pripravljen na bitko.
Terrebit eum tribulatio, et angustia vallabit eum, sicut regem, qui præparatur ad prælium.
25 Kajti svojo roko izteguje zoper Boga in se krepi zoper Vsemogočnega.
Tetendit enim adversus Deum manum suam, et contra Omnipotentem roboratus est.
26 On steče nadenj, celó na njegov vrat, na debele izbokline njegovih ščitov,
Cucurrit adversus eum erecto collo, et pingui cervice armatus est.
27 ker svoj obraz pokriva s svojo mastnostjo in na svojih ledjih nabira sloje tolšče.
Operuit faciem eius crassitudo, et de lateribus eius arvina dependet.
28 Prebiva v zapuščenih mestih in hišah, ki jih noben človek ne naseljuje, ki so pripravljene, da postanejo ruševine.
Habitavit in civitatibus desolatis, et in domibus desertis, quæ in tumulos sunt redactæ.
29 Ne bo bogat, niti se ne bo njegovo imetje nadaljevalo, niti svoje popolnosti na zemlji ne bo podaljšal.
Non ditabitur, nec perseverabit substantia eius, nec mittet in terra radicem suam.
30 Iz teme ne bo odšel. Plamen bo posušil njegove mladike in z dihom svojih ust bo odšel proč.
Non recedet de tenebris: ramos eius arefaciet flamma, et auferetur spiritu oris sui.
31 Kdor je zaveden naj ne zaupa v ničnost, kajti ničnost bo njegovo povračilo.
Non credet frustra errore deceptus, quod aliquo pretio redimendus sit.
32 Dovršeno bo pred njegovim časom in njegova veja ne bo zelena.
Antequam dies eius impleantur, peribit: et manus eius arescent.
33 Svoje nezrelo grozdje bo otresel kakor trta in svoj cvet bo odvrgel kakor oljka.
Lædetur quasi vinea in primo flore botrus eius, et quasi oliva proiiciens florem suum.
34 Kajti skupnost hinavcev bo zapuščena in ogenj bo použil šotore podkupovanja.
Congregatio enim hypocritæ sterilis, et ignis devorabit tabernacula eorum, qui munera libenter accipiunt.
35 Spočenjajo vragolijo in rodijo ničnost in njihov trebuh pripravlja prevaro.«
Concepit dolorem, et peperit iniquitatem, et uterus eius præparat dolos.
