< Job 14 >
1 Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,
“La vida es corta y está llena de problemas,
2 poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.
como una flor que florece y se marchita, como una sombra pasajera que pronto desaparece.
3 Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?
¿Acaso te fijas en mí, Dios? ¿Por qué tienes que arrastrarme a los tribunales?
4 Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti en.
¿Quién puede sacar algo limpio de lo impuro? Nadie.
5 Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj; ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.
Tú has determinado cuánto tiempo viviremos: el número de meses, un límite de tiempo para nuestras vidas.
6 Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler svojega dneva ne bo dovršil kakor najemnik.
Así que déjanos tranquilos y danos un poco de paz, para que, como el obrero, podamos disfrutar de unas horas de descanso al final del día.
7 Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.
“Incluso un árbol cortado tiene la esperanza de volver a brotar, de echar brotes y seguir viviendo.
8 Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,
Aunque sus raíces envejezcan en la tierra y su tronco muera en el suelo,
9 vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.
sólo un hilo de agua hará que brote y se ramifique como una planta joven.
10 Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?
“Pero los seres humanos mueren, su fuerza disminuye; perecen, y ¿dónde están entonces?
11 Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,
Como el agua que se evapora de un lago y un río que se seca y desaparece,
12 tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več neba, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.
así los seres humanos se acuestan y no vuelven a levantarse. NO despertarán de su sueño hasta que los cielos dejen de existir.
13 Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil! (Sheol )
“Quisiera que me escondieran en el Seol; escóndeme allí hasta que tu ira desaparezca. Fija allí un tiempo definido para mí, y acuérdate de mi. (Sheol )
14 Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.
¿Volverán a vivir los muertos? Entonces tendría esperanza durante todo mi tiempo de angustia hasta que llegue mi liberación.
15 Klical boš in jaz ti bom odgovoril; imel boš željo po delu svojih rok.
Me llamarías y yo te respondería; me añorarías, al ser que has creado.
16 Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?
Entonces me cuidarías y no me vigilarías para ver si peco.
17 Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.
Mis pecados estarían sellados en una bolsa y tú cubrirías mi culpa.
18 Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.
“Pero así como las montañas se desmoronan y caen, y las rocas se derrumban;
19 Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.
así como el agua desgasta las piedras, como las inundaciones arrastran el suelo, así destruyes la esperanza que tienen los pueblos.
20 Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.
Los dominas continuamente y desaparecen; distorsionas sus rostros al morir y entonces los despides.
21 Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.
Sus hijos pueden llegar a ser importantes o caer de sus puestos, pero ellos no saben ni se enteran de nada de esto.
22 Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.«
Cuando la gente muere sólo conoce su propio dolor y está triste por sí misma”.