< Job 14 >
1 Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,
2 poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.
3 Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?
4 Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti en.
5 Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj; ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.
6 Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler svojega dneva ne bo dovršil kakor najemnik.
7 Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.
8 Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,
9 vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.
10 Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?
11 Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,
12 tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več neba, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.
13 Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil! (Sheol )
14 Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.
15 Klical boš in jaz ti bom odgovoril; imel boš željo po delu svojih rok.
16 Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?
17 Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.
18 Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.
19 Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.
20 Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.
21 Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.
22 Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.«
