< Job 10 >

1 Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.
“Tedio de vida tiene mi alma, daré libre curso a mis quejas; hablaré con la amargura de mi alma.
2 Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹
Diré a Dios: «No me condenes»; dime por qué contiendes conmigo.
3 Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?
Te parece acaso bien oprimirme, desechar la obra de tus manos, y favorecer los designios de los malvados?
4 Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?
¿Tienes Tú ojos de carne, y miradas como miradas de hombre?
5 So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,
¿Son tus días como los días de los mortales, y tus años como los años humanos,
6 da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?
para que vayas inquiriendo mi culpa y buscando mi pecado,
7 Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.
aunque sabes que no soy malo, y que nadie puede librarme de tu mano?
8 Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.
Tus manos me han plasmado y me han hecho todo entero ¿y ahora quieres destruirme?
9 Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?
Recuerda que me formaste como barro, y ahora me reduces a polvo.
10 Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?
¿No me vaciaste como leche, y cual queso me cuajaste?
11 Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.
De piel y de carne me revestiste, y me tejiste de huesos y nervios;
12 Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.
vida y favores me has concedido, y tu protección me ha conservado la vida.
13 Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.
Mas lo guardaste en tu corazón; bien sé que esto era tu designio.
14 Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.
Si peco, Tú me observas; y no me perdonarás mi culpa.
15 Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,
Si hago mal, ¡ay de mí! y si soy inocente ni aun así puedo alzar mi cabeza, harto como estoy de oprobio y viendo mi miseria.
16 kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.
Y si la alzo, me das caza como león, repites contra mí tus terrores;
17 Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.
renuevas tus pruebas contra mí, y acrecientas conmigo tu saña, me atacan cada vez nuevos ejércitos (de males).
18 Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!
¿Por qué me sacaste del seno materno? Estaría ahora muerto, sin que ojo alguno me hubiera visto.
19 Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.
Sería como si nunca hubiese existido, llevado del seno materno al sepulcro.
20 Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,
¿No son pocos mis días? Que Él me deje pues, y que se retire de mí para que pueda alegrarme un poco,
21 preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,
antes que me vaya, para no volver, a la tierra de tiniebla y de sombra de muerte,
22 deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«
tierra de tiniebla, parecida a densísima lobreguez, sombra de muerte, sin orden alguno, cuya luz es semejante a espesas tinieblas.”

< Job 10 >