Job 10

1 Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.

2 Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹

3 Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?

4 Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?

5 So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,

6 da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?

7 Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.

8 Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.

9 Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?

10 Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?

11 Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.

12 Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.

13 Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.

14 Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.

15 Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,

16 kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.

17 Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.

18 Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!

19 Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.

20 Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,

21 preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,

22 deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«