< Jeremija 9 >
1 Oh, da bi bila moja glava vode in moje oči studenec solza, da bi lahko dan in noč jokal zaradi umorjenih hčera svojega ljudstva!
¡Oh, si mi cabeza se tornase aguas, y mis ojos fuentes de aguas, para que llore día y noche los muertos de la hija de mi pueblo!
2 Oh, da bi imel v divjini kraj za nastanitev popotnikov; da bi lahko zapustil svoje ljudstvo in odšel od njih! Kajti vsi so zakonolomci, zbor zahrbtnih mož.
¡Oh, quién me diese en el desierto un mesón de caminantes, para que dejase mi pueblo, y de ellos me apartase! Porque todos ellos son adúlteros, congregación de rebeldes.
3 Svoje jezike krivijo za laži kakor svoj lok, toda niso hrabri za resnico na zemlji. Kajti napredujejo od zla k zlu, mene pa ne poznajo, ‹ govori Gospod.
E hicieron que su lengua, como su arco, tirase mentira; y no se fortalecieron por verdad en la tierra; porque de mal en mal procedieron, y me han desconocido, dijo el SEÑOR.
4 ›Vsakdo naj se pazi svojega soseda in ne zaupajte v kateregakoli brata, kajti vsak brat bo popolnoma izpodrinjen in vsak sosed bo hodil z obrekovalci.
Guárdese cada uno de su compañero, ni en ningún hermano tenga confianza; porque todo hermano engaña con falacia, y todo compañero anda con falsedad.
5 Zavajali bodo vsak svojega soseda in ne bodo govorili resnice. Svoj jezik so naučili, da govori laži in izmučili so se s početjem krivičnosti.
Y cada uno engaña a su compañero, y no hablan verdad; enseñaron su lengua a hablar mentira, se ocupan de hacer perversamente.
6 Tvoje prebivališče je v sredi prevare, zaradi prevare so odklonili, da me spoznajo, ‹ govori Gospod.
Tu morada es en medio de engaño; de muy engañadores no quisieron conocerme, dice el SEÑOR.
7 Zato tako govori Gospod nad bojevniki: ›Glej, stopil jih bom in jih preizkusil. Kajti kako naj bi delal za hčer svojega ljudstva?
Por tanto, así dijo el SEÑOR de los ejércitos: He aquí que yo los fundiré, y los ensayaré; porque ¿cómo he de hacer por la hija de mi pueblo?
8 Njihov jezik je kakor izstreljena puščica; ta govori prevaro. Nekdo s svojimi usti govori miroljubno svojemu sosedu, toda v srcu preži.
Saeta afilada es la lengua de ellos; engaño habla; con su boca habla paz con su amigo, y dentro de sí pone sus asechanzas.
9 Ali jih ne bom obiskal zaradi teh stvari?‹ govori Gospod. ›Mar se ne bo moja duša maščevala na takšnem narodu, kot je ta?
¿No los he de visitar sobre estas cosas? Dijo el SEÑOR. ¿De tal gente no se vengará mi alma?
10 Zaradi gora bom povzdignil jokanje in tarnanje in zaradi prebivališč divjine žalovanje, ker so požgani, tako da nihče ne more iti skozi njih; niti ljudje ne morejo slišati glasu živine. Tako perjad neba kakor živali polja so pobegnile, odšle so.
Sobre los montes levantaré lloro y lamentación, y llanto sobre las moradas del desierto; porque desolados fueron hasta no quedar quien pase, ni oyeron bramido de ganado; desde las aves del cielo y hasta las bestias de la tierra se transportaron, y se fueron.
11 [Prestolnico] Jeruzalem bom naredil kupe in brlog zmajev. Judova mesta bom naredil zapuščena, brez prebivalca.
Y pondré a Jerusalén en montones; en morada de dragones; y pondré las ciudades de Judá en asolamiento, que no quede morador.
12 Kdo je moder človek, da lahko to razume? Kdo je tisti, kateremu so Gospodova usta govorila, da lahko to oznani, čemu dežela propada in je požgana kakor divjina, da nihče ne gre skoznjo?‹
¿Quién es varón sabio que entienda esto? ¿Y a quién habló la boca del SEÑOR, para que pueda declararlo? ¿Por qué causa la tierra ha perecido, ha sido asolada como desierto, que no hay quien pase?
13 Gospod govori: ›Ker so zapustili mojo postavo, ki sem jo postavil prednje in niso ubogali mojega glasu niti hodili v tem,
Y dijo el SEÑOR: Porque dejaron mi ley, la cual di delante de ellos, y no escucharon mi voz, ni caminaron por ella;
14 temveč so hodili po zamisli svojega lastnega srca in za Báali, kar so jih naučili njihovi očetje.‹
antes se fueron tras la imaginación de su corazón, y en pos de los baales que les enseñaron sus padres;
15 Zato tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Glej, hranil jih bom, celó to ljudstvo, s pelinom in piti jim bom dajal vodo iz žolča.
por tanto, así dijo el SEÑOR de los ejércitos, Dios de Israel: He aquí que a este pueblo yo les daré a comer ajenjos, y les daré a beber aguas de hiel.
16 Razkropil jih bom tudi med pogane, ki jih niso poznali niti oni niti njihovi očetje. Za njimi bom poslal meč, dokler jih ne použijem.‹
Y los esparciré entre gentiles que no conocieron ellos ni sus padres; y enviaré espada en pos de ellos, hasta que yo los acabe.
17 Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Preudarite in pokličite žalovalke, da bi lahko prišle in pošljite po spretne ženske, da bi lahko prišle.
Así dijo el SEÑOR de los ejércitos: Considerad con atención, y llamad endecheras que vengan; y enviad por las sabias que vengan;
18 Podvizajo naj se in povzamejo tarnanje za nas, da bodo naše oči lahko tekle s solzami in naše veke brizgale z vodami.
y dense prisa, y levanten llanto sobre nosotros, y córranse nuestros ojos en lágrimas, y nuestros párpados en aguas se destilen.
19 Kajti glas tarnanja je slišati iz Siona: ›Kako smo oplenjeni! Silno smo zbegani, ker smo zapustili deželo, ker so nas naša prebivališča izvrgla.‹‹
Porque voz de endecha fue oída de Sion: ¡Cómo hemos sido destruidos! En gran manera hemos sido avergonzados. ¿Por qué dejamos la tierra? ¿Por qué nos han echado de sí nuestras moradas?
20 Vendar poslušajte Gospodovo besedo, oh ve ženske in naj vaše uho prejme besedo iz njegovih ust in svoje hčere učite tarnanja in vsaka svojo sosedo objokovanja.
Oíd, pues, oh mujeres, palabra del SEÑOR, y vuestro oído reciba la palabra de su boca; y enseñad endechas a vuestras hijas, y cada una a su amiga, lamentación.
21 Kajti smrt se je povzpela skozi naša okna in vstopila v naše palače, da iztrebi otroke od zunaj in mladeniče iz ulic.
Porque la muerte ha subido por nuestras ventanas, ha entrado en nuestros palacios; para talar los niños de las calles, los jóvenes de las plazas.
22 »Govori: ›Tako govori Gospod: ›Celo trupla ljudi bodo padala kakor gnoj na odprtem polju in kakor prgišče za žanjcem in nihče jih ne bo zbral.‹
Habla: Así dijo el SEÑOR: Los cuerpos de los hombres muertos caerán como estiércol sobre la faz del campo, y como manojo tras el segador, que no hay quien lo recoja.
23 Tako govori Gospod: ›Ne dopusti, da moder človek slavi v svoji modrosti niti naj mogočen človek ne slavi v svoji moči, naj bogat človek ne slavi v svojih bogastvih.
Así dijo el SEÑOR: No se alabe el sabio en su sabiduría, ni se alabe el valiente en su valentía, ni el rico se alabe en sus riquezas.
24 Temveč naj tisti, ki slavi, slavi v tem, da me razume in spoznava, da jaz sem Gospod, ki izvajam ljubečo skrbnost, sodbo in pravičnost na zemlji. Kajti v teh stvareh se veselim, ‹ govori Gospod.
Mas alábese en esto el que se hubiere de alabar: en entenderme y conocerme, que yo soy el SEÑOR, que hago misericordia, juicio, y justicia en la tierra, porque estas cosas quiero, dijo el SEÑOR.
25 ›Glej, dnevi prihajajo, ‹ govori Gospod, ›da bom kaznoval vse tiste, ki so obrezani, z neobrezanimi:
He aquí que vienen días, dijo el SEÑOR, y visitaré a todo circuncidado junto con el de prepucio:
26 Egipt, Juda, Edóm, Amónove otroke, Moáb in vse, ki so na skrajnih vogalih, ki prebivajo v divjini, kajti vsi ti narodi so neobrezani in vse Izraelove hiše so v srcu neobrezane.‹«
A Egipto, y a Judá, y a Edom, y a los hijos de Amón y de Moab, y a todos los arrinconados en el postrer rincón, que moran en el desierto; porque todos los gentiles tienen prepucio; y toda la Casa de Israel tiene prepucio en el corazón.