Jeremija 9

1 Oh, da bi bila moja glava vode in moje oči studenec solza, da bi lahko dan in noč jokal zaradi umorjenih hčera svojega ljudstva!

2 Oh, da bi imel v divjini kraj za nastanitev popotnikov; da bi lahko zapustil svoje ljudstvo in odšel od njih! Kajti vsi so zakonolomci, zbor zahrbtnih mož.

3 Svoje jezike krivijo za laži kakor svoj lok, toda niso hrabri za resnico na zemlji. Kajti napredujejo od zla k zlu, mene pa ne poznajo, ‹ govori Gospod.

4 ›Vsakdo naj se pazi svojega soseda in ne zaupajte v kateregakoli brata, kajti vsak brat bo popolnoma izpodrinjen in vsak sosed bo hodil z obrekovalci.

5 Zavajali bodo vsak svojega soseda in ne bodo govorili resnice. Svoj jezik so naučili, da govori laži in izmučili so se s početjem krivičnosti.

6 Tvoje prebivališče je v sredi prevare, zaradi prevare so odklonili, da me spoznajo, ‹ govori Gospod.

7 Zato tako govori Gospod nad bojevniki: ›Glej, stopil jih bom in jih preizkusil. Kajti kako naj bi delal za hčer svojega ljudstva?

8 Njihov jezik je kakor izstreljena puščica; ta govori prevaro. Nekdo s svojimi usti govori miroljubno svojemu sosedu, toda v srcu preži.

9 Ali jih ne bom obiskal zaradi teh stvari?‹ govori Gospod. ›Mar se ne bo moja duša maščevala na takšnem narodu, kot je ta?

10 Zaradi gora bom povzdignil jokanje in tarnanje in zaradi prebivališč divjine žalovanje, ker so požgani, tako da nihče ne more iti skozi njih; niti ljudje ne morejo slišati glasu živine. Tako perjad neba kakor živali polja so pobegnile, odšle so.

11 [Prestolnico] Jeruzalem bom naredil kupe in brlog zmajev. Judova mesta bom naredil zapuščena, brez prebivalca.

12 Kdo je moder človek, da lahko to razume? Kdo je tisti, kateremu so Gospodova usta govorila, da lahko to oznani, čemu dežela propada in je požgana kakor divjina, da nihče ne gre skoznjo?‹

13 Gospod govori: ›Ker so zapustili mojo postavo, ki sem jo postavil prednje in niso ubogali mojega glasu niti hodili v tem,

14 temveč so hodili po zamisli svojega lastnega srca in za Báali, kar so jih naučili njihovi očetje.‹

15 Zato tako govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: ›Glej, hranil jih bom, celó to ljudstvo, s pelinom in piti jim bom dajal vodo iz žolča.

16 Razkropil jih bom tudi med pogane, ki jih niso poznali niti oni niti njihovi očetje. Za njimi bom poslal meč, dokler jih ne použijem.‹

17 Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Preudarite in pokličite žalovalke, da bi lahko prišle in pošljite po spretne ženske, da bi lahko prišle.

18 Podvizajo naj se in povzamejo tarnanje za nas, da bodo naše oči lahko tekle s solzami in naše veke brizgale z vodami.

19 Kajti glas tarnanja je slišati iz Siona: ›Kako smo oplenjeni! Silno smo zbegani, ker smo zapustili deželo, ker so nas naša prebivališča izvrgla.‹‹

20 Vendar poslušajte Gospodovo besedo, oh ve ženske in naj vaše uho prejme besedo iz njegovih ust in svoje hčere učite tarnanja in vsaka svojo sosedo objokovanja.

21 Kajti smrt se je povzpela skozi naša okna in vstopila v naše palače, da iztrebi otroke od zunaj in mladeniče iz ulic.

22 »Govori: ›Tako govori Gospod: ›Celo trupla ljudi bodo padala kakor gnoj na odprtem polju in kakor prgišče za žanjcem in nihče jih ne bo zbral.‹

23 Tako govori Gospod: ›Ne dopusti, da moder človek slavi v svoji modrosti niti naj mogočen človek ne slavi v svoji moči, naj bogat človek ne slavi v svojih bogastvih.

24 Temveč naj tisti, ki slavi, slavi v tem, da me razume in spoznava, da jaz sem Gospod, ki izvajam ljubečo skrbnost, sodbo in pravičnost na zemlji. Kajti v teh stvareh se veselim, ‹ govori Gospod.

25 ›Glej, dnevi prihajajo, ‹ govori Gospod, ›da bom kaznoval vse tiste, ki so obrezani, z neobrezanimi:

26 Egipt, Juda, Edóm, Amónove otroke, Moáb in vse, ki so na skrajnih vogalih, ki prebivajo v divjini, kajti vsi ti narodi so neobrezani in vse Izraelove hiše so v srcu neobrezane.‹«