Jeremija 34

1 Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, ko se je babilonski kralj Nebukadnezar, vsa njegova vojska, vsa zemeljska kraljestva njegovega gospostva in vse ljudstvo borilo zoper [prestolnico] Jeruzalem in zoper vsa njena mesta, rekoč:

2 »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Pojdi in govori Judovemu kralju Sedekíju in mu povej: ›Tako govori Gospod: ›Glej, to mesto bom izročil v roko babilonskega kralja in ta ga bo požgal z ognjem.

3 Ti ne boš pobegnil iz njegove roke, temveč boš zagotovo zajet in izročen v njegovo roko, in tvoje oči bodo gledale oči babilonskega kralja in ta bo govoril s teboj od ust do ust in šel boš v Babilon.‹«

4 Vendar poslušaj besedo od Gospoda, oh Judov kralj Sedekíja: »Tako govori Gospod o tebi: ›Ne boš umrl pod mečem,

5 temveč boš umrl v miru, in s sežigi [dišav] tvojim očetom, prejšnjim kraljem, ki so bili pred teboj; tako bodo sežgali dišave zate; in oni te bodo objokovali, rekoč: ›Ah, gospod!‹ Kajti jaz sem proglasil besedo, ‹ govori Gospod.«

6 Potem je prerok Jeremija vse te besede govoril Judovemu kralju Sedekíju v Jeruzalemu,

7 ko se je vojska babilonskega kralja borila zoper Jeruzalem in zoper vsa Judova mesta, ki so ostala, zoper Lahíš in zoper Azéko, kajti ta obrambna mesta so preostala od Judovih mest.

8 To je beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, potem ko je kralj Sedekíja sklenil zavezo z vsem ljudstvom, ki je bilo v Jeruzalemu, da jim razglasi svobodo,

9 da naj bi vsak človek pustil svojega sluga in vsak človek svojo deklo, ki je Hebrejec ali Hebrejka, oditi prosto, da naj ne bi bil nihče postrežen od njih, torej od svojega brata Juda.

10 Torej ko so vsi princi in vse ljudstvo, ki je vstopilo v zavezo, slišalo, da naj bi vsak pustil svojega sluga in vsakdo svojo deklo oditi prosto, da naj si nihče izmed njih ne pusti več streč od njih, potem so ubogali in jim pustili oditi.

11 Toda potem so se obrnili nazaj in veleli služabnikom in pomočnicam, ki so jih pustili oditi proste, da se vrnejo in jih privedli v podjarmljenje za služabnike in za pomočnice.

12 Zato je Gospodova beseda prišla k Jeremiju od Gospoda, rekoč:

13 »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Zavezo sem sklenil z vašimi očeti na dan, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, rekoč:

14 ›Ob koncu sedmih let pustite oditi vsak mož svojega brata Hebrejca, ki ti je bil prodan; in ko ti je služil šest let, ga boš pustil od sebe oditi prostega.‹ Toda vaši očetje mi niso prisluhnili niti nagnili svojega ušesa.

15 In sedaj ste bili obrnjeni in storili pravilno v mojem pogledu v razglašanju svobode vsak človek svojemu sosedu; in pred menoj ste sklenili zavezo v hiši, ki je imenovana z mojim imenom.

16 Toda obrnili ste se in oskrunili moje ime in veleli vsak človek svojemu služabniku in vsak mož svoji pomočnici, ki jih ste na njihovo zadovoljstvo spustili na svobodo, da se vrnejo in jih privedli v podjarmljenje, da so vam za služabnike in pomočnice.‹

17 Zato tako govori Gospod: ›Niste mi prisluhnili v razglašanju svobode, vsak človek svojemu bratu in vsak človek svojemu sosedu. Glejte, razglašam vam svobodo, ‹ govori Gospod, ›meču, kužni bolezni in lakoti, in storil vam bom, da boste odstranjeni v vsa kraljestva zemlje.

18 In jaz bom dal ljudi, ki so prestopali mojo zavezo, ki niso izpolnjevali besed zaveze, ki so jo sklenili pred menoj, ko so tele preklali na polovico in šli med njegovima deloma,

19 Judove prince in jeruzalemske prince, evnuhe in duhovnike in vse ljudstvo dežele, ki so šli med deloma teleta;

20 jaz jih bom celo izročil v roko njihovih sovražnikov in v roko tistih, ki jim strežejo po življenju. Njihova trupla bodo za hrano perjadi neba in zemeljskim živalim.

21 Judovega kralja Sedekíja in njegove prince bom izročil v roko njihovih sovražnikov in v roko tistih, ki jim strežejo po življenju in v roko kralja babilonske vojske, ki so šli gor od vas.

22 Glej, zapovedal bom, ‹ govori Gospod ›in jim povzročil, da se vrnejo k temu mestu; in bojevali se bodo zoper njega, ga zavzeli in ga požgali z ognjem in jaz bom Judova mesta naredil opustošenje brez prebivalca.‹«