Jeremija 10

1 Prisluhnite besedi, ki vam jo govori Gospod, oh hiša Izraelova:

2 »Tako govori Gospod: ›Ne uči se poti poganov in ne bodi zaprepaden ob znamenjih z neba, kajti pogani so zaprepadeni ob njih.

3 Kajti običaji ljudstva so prazni, kajti nekdo s sekiro poseka drevo iz gozda, delo delavčevih rok.

4 Okrasijo ga s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne premika.

5 Pokončni so kakor palmovo drevo, toda ne govorijo. Morajo jih nositi, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, kajti ne morejo storiti zla niti ni v njih, da delajo dobro.‹«

6 Ker ne obstaja nihče podoben tebi, oh Gospod; ti si velik in tvoje ime je veliko v moči.

7 Kdo se te ne bi bal, oh kralj narodov? Kajti tebi to pripada, glede na to, da med vsemi modrimi možmi narodov in med vsemi njihovimi kraljestvi, ni tam nikogar podobnega tebi.

8 Toda oni so vsi skupaj brutalni in nespametni. Kos lesa je nauk ničevosti.

9 Srebro, sploščeno na ploščice, je prineseno iz Taršíša in zlato iz Ufáza, delo delavca in iz rok livarja. Modra in vijolična so njihova oblačila. Vsa so delo spretnih ljudi.

10 Toda Gospod je resničen Bog, on je živi Bog in večen kralj. Ob njegovem besu bo zemlja trepetala in narodi ne bodo zmožni prenesti njegovega ogorčenja.

11 Tako jim boste govorili: › Celó bogovi, ki niso naredili neba in zemlje, bodo izginili z zemlje in izpod tega neba.‹«

12 S svojo močjo je naredil zemljo, s svojo modrostjo je osnoval zemeljski [krog] in s svojo preudarnostjo razprostrl nebo.

13 Kadar izusti svoj glas, je tam množica vodá v nebesih in meglicam povzroča, da se dvigujejo od koncev zemlje; on dela bliskanje z dežjem in iz svojih zakladnic prinaša veter.

14 Vsak človek je v svojem spoznanju brutalen. Vsak livar je zbegan z rezano podobo, kajti njegova ulita podoba je neresnica in tam ni diha v njih.

15 Ničevost so in delo zmot. V času njihovega obiskanja bodo izginili.

16 Jakobov delež ni podoben njihovemu, kajti on je tvorec vseh stvari; in Izrael je palica njegove dediščine. Gospod nad bojevniki je njegovo ime.

17 Zberi svoje blago iz dežele, oh prebivalec iz trdnjave.

18 Kajti tako govori Gospod: ›Glej, naenkrat bom izvrgel prebivalce dežele in jih spravil v tegobo, da bodo lahko našli, [da je] to tako.

19 Gorje mi za mojo poškodbo! Moja rana je boleča. Toda rekel sem: »Resnično, to je žalost in jaz jo moram nositi.

20 Moje šotorsko svetišče je oplenjeno in vse moje vrvi so pretrgane, moji otroci so odšli od mene in jih ni, nikogar ni, da bi še razpenjal moj šotor in da bi postavljal moje zavese.

21 Kajti pastirji so postali brutalni in niso iskali Gospoda, zato ne bodo uspeli in vsi njihovi tropi bodo razkropljeni.

22 Glej, hrup objave je prišel in veliko razburjenje iz severne dežele, da bi Judova mesta naredil opustošena in brlog zmajev.

23 Oh Gospod, vem, da človekova pot ni v njem samem, tega ni v človeku, ki hodi, da usmerja svoje korake.

24 Oh Gospod, grajaj me, toda s sodbo; ne v svoji jezi, da me ne bi privedel v nič.

25 Svojo razjarjenost izlij na pogane, ki te ne poznajo in na družine, ki ne kličejo k tvojemu imenu, kajti pojedli so Jakoba in ga požrli in ga pogoltnili ter njegovo prebivališče naredili zapuščeno.