Jakob 3
1 Moji bratje, ne bodite mnogi učitelji, ker veste, da bomo prejeli večjo obsodbo.
he mama bhrAtaraH, zikSakairasmAbhi rgurutaradaNDo lapsyata iti jJAtvA yUyam aneke zikSakA mA bhavata|
2 Kajti v mnogih stvareh vsi grešimo. Če katerikoli človek ne greši z besedo, je isti popoln mož in tudi zmožen obrzdati celotno telo.
yataH sarvve vayaM bahuviSayeSu skhalAmaH, yaH kazcid vAkye na skhalati sa siddhapuruSaH kRtsnaM vazIkarttuM samarthazcAsti|
3 Glejte, konjem v usta dajemo žvale, da nas lahko ubogajo in obračamo njihovo celotno telo.
pazyata vayam azvAn vazIkarttuM teSAM vaktreSu khalInAn nidhAya teSAM kRtsnaM zarIram anuvarttayAmaH|
4 Glejte tudi ladje, katere, čeprav so tako velike in jih ženejo kruti vetrovi, se vendar obračajo z zelo majhnim krmilom, kamorkoli krmar hoče.
pazyata ye potA atIva bRhadAkArAH pracaNDavAtaizca cAlitAste'pi karNadhArasya mano'bhimatAd atikSudreNa karNena vAJchitaM sthAnaM pratyanuvarttante|
5 Prav tako je jezik majhen ud, pa se baha [z] velikimi stvarmi. Glejte, kako veliko stvar prižge majhen ogenj!
tadvad rasanApi kSudratarAGgaM santI darpavAkyAni bhASate| pazya kIdRGmahAraNyaM dahyate 'lpena vahninA|
6 In jezik je ogenj, svet krivičnosti. Tako je jezik med našimi udi, da omadežuje celotno telo in razvnema zakon narave; in ta je vžgan iz pekla. (Geenna g1067)
rasanApi bhaved vahniradharmmarUpapiSTape| asmadaGgeSu rasanA tAdRzaM santiSThati sA kRtsnaM dehaM kalaGkayati sRSTirathasya cakraM prajvalayati narakAnalena jvalati ca| (Geenna g1067)
7 Kajti vsaka vrsta, od živali in od ptic in od kač in od stvari v morju, je ukrotljiva in je bila ukročena od človeštva,
pazupakSyurogajalacarANAM sarvveSAM svabhAvo damayituM zakyate mAnuSikasvabhAvena damayAJcakre ca|
8 toda jezika ne more ukrotiti noben človek; je neukrotljivo zlo, polno smrtonosnega strupa.
kintu mAnavAnAM kenApi jihvA damayituM na zakyate sA na nivAryyam aniSTaM halAhalaviSeNa pUrNA ca|
9 Z njim blagoslavljamo Boga, celó Očeta; in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti.
tayA vayaM pitaram IzvaraM dhanyaM vadAmaH, tayA cezvarasya sAdRzye sRSTAn mAnavAn zapAmaH|
10 Iz istih ust izvirata blagoslavljanje in preklinjanje. Moji bratje, te stvari ne smejo biti takšne.
ekasmAd vadanAd dhanyavAdazApau nirgacchataH| he mama bhrAtaraH, etAdRzaM na karttavyaM|
11 Mar daje studenec na istem mestu sladko in grenko vodo?
prasravaNaH kim ekasmAt chidrAt miSTaM tiktaJca toyaM nirgamayati?
12 Ali lahko figovo drevo, moji bratje, rodi olive? Ali trta fige? Tako noben studenec ne more dajati obeh, slane in sladke vode.
he mama bhrAtaraH, uDumbarataruH kiM jitaphalAni drAkSAlatA vA kim uDumbaraphalAni phalituM zaknoti? tadvad ekaH prasravaNo lavaNamiSTe toye nirgamayituM na zaknoti|
13 Kdo je med vami moder človek in opremljen s spoznanjem? Naj s krotkostjo modrosti kaže dobro vedênje svojih del.
yuSmAkaM madhye jJAnI subodhazca ka Aste? tasya karmmANi jJAnamUlakamRdutAyuktAnIti sadAcArAt sa pramANayatu|
14 Toda če imate v svojih srcih grenko zavist in prepir, se ne ponašajte in ne lažite zoper resnico.
kintu yuSmadantaHkaraNamadhye yadi tikterSyA vivAdecchA ca vidyate tarhi satyamatasya viruddhaM na zlAghadhvaM nacAnRtaM kathayata|
15 Ta modrost se ne spušča od zgoraj, temveč je zemeljska, čutna, vražja.
tAdRzaM jJAnam UrddhvAd AgataM nahi kintu pArthivaM zarIri bhautikaJca|
16 Kajti kjer sta zavist in prepir, tam je zmešnjava in vsako hudobno delo.
yato hetorIrSyA vivAdecchA ca yatra vedyete tatraiva kalahaH sarvvaM duSkRtaJca vidyate|
17 Toda modrost, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem mirna, nežna in lahka za ravnanje, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in brez hinavščine.
kintUrddhvAd AgataM yat jJAnaM tat prathamaM zuci tataH paraM zAntaM kSAntam AzusandheyaM dayAdisatphalaiH paripUrNam asandigdhaM niSkapaTaJca bhavati|
18 In sad pravičnosti sejejo v miru tisti, ki delajo mir.
zAntyAcAribhiH zAntyA dharmmaphalaM ropyate|
