Izaija 64

1 Oh, da bi pretrgal nebo, da bi prišel dol, da bi gore lahko tekle ob tvoji prisotnosti,

Utinam dirumperes cælos, et descenderes: a facie tua montes defluerent.

2 kakor ko topilni ogenj žge, ogenj povzroča vodam, da vrejo, da tvoje ime naredi znano tvojim nasprotnikom, da bodo narodi lahko trepetali ob tvoji prisotnosti!

Sicut exustio ignis tabescerent, aquæ arderent igni, ut notum fieret nomen tuum inimicis tuis: a facie tua gentes turbarentur.

3 Ko si delal strašne stvari, ki jih nismo pričakovali, si prišel dol, gore so tekle ob tvoji prisotnosti.

Cum feceris mirabilia, non sustinebimus: descendisti, et a facie tua montes defluxerunt.

4 Kajti od začetka sveta ljudje niso slišali niti z ušesom zaznali niti ni oko videlo, oh Bog, razen tebe, kaj je on pripravil za tistega, ki čaka nanj.

A sæculo non audierunt, neque auribus perceperunt: oculus non vidit, Deus absque te, quæ præparasti expectantibus te.

5 Ti srečaš tistega, ki se razveseljuje in dela pravično, tiste, ki se te spominjajo na tvojih poteh. Glej, besen si, kajti mi smo grešili. V tistih je vztrajanje in mi bomo rešeni.

Occurristi lætanti, et facienti iustitiam: in viis tuis recordabuntur tui: ecce tu iratus es, et peccavimus: in ipsis fuimus semper, et salvabimur.

6 Toda mi vsi smo kakor nečista stvar in vse naše pravičnosti so kakor umazane cunje in mi vsi venemo kakor list in naše krivičnosti so nas kakor veter odnesle proč.

Et facti sumus ut immundus omnes nos, et quasi pannus menstruatæ universæ iustitiæ nostræ: et cecidimus quasi folium universi, et iniquitates nostræ quasi ventus abstulerunt nos.

7 Nikogar ni, ki kliče k tvojemu imenu, ki se razvnema, da bi se te oprijel. Kajti svoj obraz si skril pred nami in nas použil zaradi naših krivičnosti.

Non est qui invocet nomen tuum: qui consurgat, et teneat te: abscondisti faciem tuam a nobis, et allisisti nos in manu iniquitatis nostræ.

8 Toda sedaj, oh Gospod, si ti naš oče. Mi smo ilo in ti naš lončar in mi vsi smo delo tvojih rok.

Et nunc Domine, pater noster es tu, nos vero lutum: et fictor noster tu, et opera manuum tuarum omnes nos.

9 Ne bodi zelo boleče ogorčen, oh Gospod niti se ne spominjaj krivičnosti na veke. Glej, preišči, rotimo te, mi vsi smo tvoje ljudstvo.

Ne irascaris Domine satis, et ne ultra memineris iniquitatis nostræ: ecce respice, populus tuus omnes nos.

10 Tvoja sveta mesta so divjina, Sion je divjina, Jeruzalem opustošenje.

Civitas sancti tui facta est deserta, Sion deserta facta est, Ierusalem desolata est.

11 Naša sveta in naša krasna hiša, kjer so te naši očetje hvalili, je požgana z ognjem in vse naše prijetne stvari so opustošene.

Domus sanctificationis nostræ, et gloriæ nostræ, ubi laudaverunt te patres nostri, facta est in exustionem ignis, et omnia desiderabilia nostra versa sunt in ruinas.

12 Mar se boš zadrževal zaradi teh stvari, oh Gospod? Mar boš molčal in nas zelo boleče prizadel?

Numquid super his continebis te Domine, tacebis, et affliges nos vehementer?