< Izaija 64 >
1 Oh, da bi pretrgal nebo, da bi prišel dol, da bi gore lahko tekle ob tvoji prisotnosti,
Gid du sønderrev Himlen og steg ned, så Bjergene vakled for dit Åsyn!
2 kakor ko topilni ogenj žge, ogenj povzroča vodam, da vrejo, da tvoje ime naredi znano tvojim nasprotnikom, da bodo narodi lahko trepetali ob tvoji prisotnosti!
Som Vokset smelter i Ild, så lad Ild fortære dine Fjender, at dit Navn må kendes iblandt dem, og Folkene bæve for dit Åsyn,
3 Ko si delal strašne stvari, ki jih nismo pričakovali, si prišel dol, gore so tekle ob tvoji prisotnosti.
når du gør Undere, vi ikke vented, du stiger ned, for dit Åsyn vakler Bjergene
4 Kajti od začetka sveta ljudje niso slišali niti z ušesom zaznali niti ni oko videlo, oh Bog, razen tebe, kaj je on pripravil za tistega, ki čaka nanj.
og som ingen Sinde er hørt. Intet Øre har hørt, intet Øje har set en Gud uden dig, som hjælper den, der håber på ham.
5 Ti srečaš tistega, ki se razveseljuje in dela pravično, tiste, ki se te spominjajo na tvojih poteh. Glej, besen si, kajti mi smo grešili. V tistih je vztrajanje in mi bomo rešeni.
Du ser til dem, der øver Retfærd og kommer dine Veje i Hu. Men se, du blev vred, og vi synded, og skyldige blev vi derved.
6 Toda mi vsi smo kakor nečista stvar in vse naše pravičnosti so kakor umazane cunje in mi vsi venemo kakor list in naše krivičnosti so nas kakor veter odnesle proč.
Som urene blev vi til Hobe, som en tilsølet Klædning al vor Retfærd. Vi visnede alle som løvet, vort Brøde bortvejred os som Vinden.
7 Nikogar ni, ki kliče k tvojemu imenu, ki se razvnema, da bi se te oprijel. Kajti svoj obraz si skril pred nami in nas použil zaradi naših krivičnosti.
Ingen påkaldte dit Navn, tog sig sammen og holdt sig til dig; thi du skjulte dit Åsyn for os og gav os vor Brøde i Vold.
8 Toda sedaj, oh Gospod, si ti naš oče. Mi smo ilo in ti naš lončar in mi vsi smo delo tvojih rok.
Men du, o HERRE, er dog vor Fader, vi er Leret, og du har dannet os, Værk af din Hånd er vi alle.
9 Ne bodi zelo boleče ogorčen, oh Gospod niti se ne spominjaj krivičnosti na veke. Glej, preišči, rotimo te, mi vsi smo tvoje ljudstvo.
Vredes ej, HERRE, så såre, kom ej evigt Brøde i Hu, se dog til, vi er alle dit Folk!
10 Tvoja sveta mesta so divjina, Sion je divjina, Jeruzalem opustošenje.
Dine hellige Byer er Ørk, Zion er blevet en Ørk, Jerusalem ligger i Grus;
11 Naša sveta in naša krasna hiša, kjer so te naši očetje hvalili, je požgana z ognjem in vse naše prijetne stvari so opustošene.
vort hellige, herlige Tempel, hvor Fædrene priste dig, er blevet Luernes Rov, en Grushob er alt, hvad vi elskede.
12 Mar se boš zadrževal zaradi teh stvari, oh Gospod? Mar boš molčal in nas zelo boleče prizadel?
Ser du roligt HERRE, på sligt, kan du tie og bøje os så dybt?