Izaija 63

1 »Kdo je ta, ki prihaja iz Edóma, s pobarvanimi oblekami iz Bocre? Ta, ki je veličasten v svojem oblačilu, potujoč v veličini svoje moči?« »Jaz, ki govorim v pravičnosti, močan, da rešim.«

Kven er dette som kjem frå Edom, frå Bosra i raude klæde, so brikjen i bunaden sin, so staut i si store kraft? «Det er eg, eg som talar rettferd, som er megtig til å frelsa.»

2 »Zakaj si rdeč v svojem oblačilu in so tvoje obleke podobne tistemu, ki tlači v vinski kadi?«

Kvifor er bunaden din so raud, og klædi som trødde du vinpersa?

3 Sam sem tlačil vinsko stiskalnico in izmed ljudstva ni bilo nikogar z menoj, kajti jaz jih bom pomendral v svoji jezi in jih poteptal v svoji razjarjenosti in njihova kri bo poškropljena na moje obleke in omadeževal si bom vse svoje oblačilo.

«Eg trødde persa åleine, og ingen av folki var med meg. So trødde eg på deim i vreide og trakka deim sund i min harm. Då skvatt deira blod på klædi mine, og eg sulka heile min klædnad.

4 Kajti dan maščevanja je v mojem srcu in leto mojih odkupljenih je prišlo.

For ein hemnedag var i min hug, og mitt utløysingsår var kome.

5 Pogledal sem in nikogar ni bilo, da pomaga in čudil sem se, da ni bilo nikogar, da podpre. Zato mi je moj lastni laket prinesel rešitev duše in moja razjarjenost me je podpirala.

Eg såg meg um, det var ingen som hjelpte, og eg undrast på at ingen meg studde, då hjelpte meg min arm, og min harm var meg til studnad,

6 V svoji jezi bom pomendral ljudstvo in jih opijanil v svoji razjarjenosti in njihovo moč bom privedel dol do zemlje.

og eg trakka ned folkeslag i min vreide og gjorde deim drukne i min harm, deira blod let eg renna på jordi.»

7 Omenil bom Gospodove ljubeče skrbnosti in Gospodove hvalnice, glede na vse, kar je Gospod podelil na nas in veliko dobroto do Izraelove hiše, ki jo je podelil nanje, glede na njegova usmiljenja in glede na množino njegovih ljubečih skrbnosti.

Herrens miskunn vil eg prisa, Herrens storverk, etter alt det Herren hev gjort oss og hans store godleik mot Israels hus, som han viste deim i si miskunn og sin store nåde.

8 Kajti rekel je: »Zagotovo so moje ljudstvo, otroci, ki ne bodo lagali.« Tako je bil njihov Odrešenik.

Han sagde: «Dei er mitt folk, trufaste borni.» Og han vart deira frelsar.

9 V vsej njihovi stiski je bil stiskan in angel njegove prisotnosti jih je rešil. V svoji ljubezni in svojem usmiljenju jih je odkupil in nosil jih je in prenašal vse dni davnine.

I all deira trengsla var ingi trengsla, hans åsyns engel frelste deim; i sin kjærleik og si milda han løyste deim ut, han tok deim upp, og han bar deim alle fordoms dagar.

10 Toda uprli so se in jezili njegovega Svetega Duha, zato se je obrnil, da bi bil njihov sovražnik in se boril proti njim.

Men dei var stride og harma hans heilage ande, då gjordest han um til fiend’, sjølv stridde han mot deim.

11 Potem se je spomnil dni davnine, Mojzesa in njegovega ljudstva, rekoč: »Kje je tisti, ki jih je s pastirjem svojega tropa privedel iz morja? Kje je tisti, ki je znotraj njega položil svojega Svetega Duha?

Då fordoms dagar då tenkte hans folk på Moses: Kvar er han som deim førde or havet med sin buskaps hyrding? Kvar er han som gav deim i barmen sin heilage ande,

12 Ki jih je vodil z Mojzesovo desnico, svojim veličastnim laktom, razdeljujoč vode pred njimi, da si naredi večno ime?

som let fara ved Mose sida sin herlege arm, som kløyvde vatnet framfor deim, so han skapte seg eit æveleg namn,

13 Ki jih je vodil skozi globino kakor konja v divjini, da se ne bi spotaknili?

han som førde deim gjenom djupet som ein hest yver heidi, so ikkje dei snåva?

14 Kakor gre žival dol v dolino, mu je Gospodov Duh naklonil, da počiva. Tako si vodil svoje ljudstvo, da si narediš veličastno ime.

Liksom buskapen gjeng ned i dalen, førde Herrens ande deim til ro; ja, so hev du ført ditt folk og skapt deg eit herleg namn.

15 Poglej dol iz nebes in glej iz prebivališča svoje svetosti in svoje slave. Kje je tvoja gorečnost in tvoja moč, odzvanjanje tvoje notranjosti in tvoja usmiljenja do mene? Ali so zadržana?

Skoda ned frå himmelen, sjå, frå din heilage, herlege bustad! Kvar er din brennhug, di kraft? Di rørsla i barmen, di miskunn held seg att imot meg.

16 Nedvomno si ti naš oče, čeprav je Abraham neveden o nas in nas Izrael ne prizna. Ti, oh Gospod, si naš oče, naš odkupitelj; tvoje ime je od vekomaj.

For du er vår fader, for Abraham veit ikkje um oss, og Israel kjenner oss ikkje. Men du, Herre, er vår fader, «Vår utløysar» du heiter frå gamalt.

17 Oh Gospod, zakaj si nam povzročil, da zaidemo s tvojih poti in si naše srce zakrknil pred tvojim strahom? Vrni se zaradi svojih služabnikov, rodov svoje dediščine.

Kvi let du oss vildra, Herre, frå dine vegar? Kvi gjer du vårt hjarta hardt, so me ikkje ottast deg? Vend att for dine tenarar skuld, for ætterne i din arvlut!

18 Ljudstvo tvoje svetosti ga je imelo v lasti le kratek čas. Naši nasprotniki so pomendrali tvoje svetišče.

Eit lite bil hev ditt heilage folk havt si eiga, so trakka våre uvener ned din heilagdom.

19 Mi smo tvoji. Nikoli nisi vladal nad njimi; niso bili imenovani s tvojim imenom.

Det hev vorte med oss som du aldri hadde rådt yver oss, som ditt namn hadde ei vore nemnt yver oss.