Izaija 63

1 »Kdo je ta, ki prihaja iz Edóma, s pobarvanimi oblekami iz Bocre? Ta, ki je veličasten v svojem oblačilu, potujoč v veličini svoje moči?« »Jaz, ki govorim v pravičnosti, močan, da rešim.«

Quis est iste, qui venit de Edom, tinctis vestibus de Bosra? Iste Formosus in stola sua, gradiens in multitudine fortitudinis suæ. Ego, qui loquor iustitiam, et Propugnator sum ad salvandum.

2 »Zakaj si rdeč v svojem oblačilu in so tvoje obleke podobne tistemu, ki tlači v vinski kadi?«

Quare ergo rubrum est indumentum tuum, et vestimenta tua sicut calcantium in torculari?

3 Sam sem tlačil vinsko stiskalnico in izmed ljudstva ni bilo nikogar z menoj, kajti jaz jih bom pomendral v svoji jezi in jih poteptal v svoji razjarjenosti in njihova kri bo poškropljena na moje obleke in omadeževal si bom vse svoje oblačilo.

Torcular calcavi solus, et de Gentibus non est vir mecum: calcavi eos in furore meo, et conculcavi eos in ira mea: et aspersus est sanguis eorum super vestimenta mea, et omnia indumenta mea inquinavi.

4 Kajti dan maščevanja je v mojem srcu in leto mojih odkupljenih je prišlo.

Dies enim ultionis in corde meo: annus redemptionis meæ venit.

5 Pogledal sem in nikogar ni bilo, da pomaga in čudil sem se, da ni bilo nikogar, da podpre. Zato mi je moj lastni laket prinesel rešitev duše in moja razjarjenost me je podpirala.

Circumspexi, et non erat auxiliator: quæsivi et non fuit qui adiuvaret: et salvavit mihi brachium meum, et indignatio mea ipsa auxiliata est mihi.

6 V svoji jezi bom pomendral ljudstvo in jih opijanil v svoji razjarjenosti in njihovo moč bom privedel dol do zemlje.

Et conculcavi populos in furore meo, et inebriavi eos in indignatione mea, et detraxi in terram virtutem eorum.

7 Omenil bom Gospodove ljubeče skrbnosti in Gospodove hvalnice, glede na vse, kar je Gospod podelil na nas in veliko dobroto do Izraelove hiše, ki jo je podelil nanje, glede na njegova usmiljenja in glede na množino njegovih ljubečih skrbnosti.

Miserationum Domini recordabor, laudem Domini super omnibus, quæ reddidit nobis Dominus, et super multitudinem bonorum domui Israel, quæ largitus est eis secundum indulgentiam suam, et secundum multitudinem misericordiarum suarum.

8 Kajti rekel je: »Zagotovo so moje ljudstvo, otroci, ki ne bodo lagali.« Tako je bil njihov Odrešenik.

Et dixit: Verumtamen populus meus est, filii non negantes: et factus est eis Salvator.

9 V vsej njihovi stiski je bil stiskan in angel njegove prisotnosti jih je rešil. V svoji ljubezni in svojem usmiljenju jih je odkupil in nosil jih je in prenašal vse dni davnine.

In omni tribulatione eorum non est tribulatus, et Angelus faciei eius salvavit eos: in dilectione sua, et in indulgentia sua ipse redemit eos, et portavit eos, et elevavit eos cunctis diebus sæculi.

10 Toda uprli so se in jezili njegovega Svetega Duha, zato se je obrnil, da bi bil njihov sovražnik in se boril proti njim.

Ipsi autem ad iracundiam provocaverunt, et afflixerunt Spiritum Sancti eius: et conversus est eis in inimicum, et ipse debellavit eos.

11 Potem se je spomnil dni davnine, Mojzesa in njegovega ljudstva, rekoč: »Kje je tisti, ki jih je s pastirjem svojega tropa privedel iz morja? Kje je tisti, ki je znotraj njega položil svojega Svetega Duha?

Et recordatus est dierum sæculi Moysi, et populi sui: Ubi est qui eduxit eos de mari cum pastoribus gregis sui? Ubi est qui posuit in medio eius Spiritum Sancti sui?

12 Ki jih je vodil z Mojzesovo desnico, svojim veličastnim laktom, razdeljujoč vode pred njimi, da si naredi večno ime?

Qui eduxit ad dexteram Moysen brachio maiestatis suæ, qui scidit aquas ante eos, ut faceret sibi nomen sempiternum:

13 Ki jih je vodil skozi globino kakor konja v divjini, da se ne bi spotaknili?

Qui eduxit eos per abyssos, quasi equum in deserto non impingentem:

14 Kakor gre žival dol v dolino, mu je Gospodov Duh naklonil, da počiva. Tako si vodil svoje ljudstvo, da si narediš veličastno ime.

Quasi animal in campo descendens, Spiritus Domini ductor eius fuit: sic adduxisti populum tuum ut faceres tibi nomen gloriæ.

15 Poglej dol iz nebes in glej iz prebivališča svoje svetosti in svoje slave. Kje je tvoja gorečnost in tvoja moč, odzvanjanje tvoje notranjosti in tvoja usmiljenja do mene? Ali so zadržana?

Attende de cælo, et vide de habitaculo sancto tuo, et gloriæ tuæ: ubi est zelus tuus, et fortitudo tua, multitudo viscerum tuorum, et miserationum tuarum? Super me continuerunt se.

16 Nedvomno si ti naš oče, čeprav je Abraham neveden o nas in nas Izrael ne prizna. Ti, oh Gospod, si naš oče, naš odkupitelj; tvoje ime je od vekomaj.

Tu enim Pater noster, et Abraham nescivit nos, et Israel ignoravit nos: tu Domine Pater noster, Redemptor noster, a sæculo nomen tuum.

17 Oh Gospod, zakaj si nam povzročil, da zaidemo s tvojih poti in si naše srce zakrknil pred tvojim strahom? Vrni se zaradi svojih služabnikov, rodov svoje dediščine.

Quare errare nos fecisti Domine de viis tuis? Indurasti cor nostrum ne timeremus te? Convertere propter servos tuos, tribus hereditatis tuæ.

18 Ljudstvo tvoje svetosti ga je imelo v lasti le kratek čas. Naši nasprotniki so pomendrali tvoje svetišče.

Quasi nihilum possederunt populum sanctum tuum: hostes nostri conculcaverunt sanctificationem tuam.

19 Mi smo tvoji. Nikoli nisi vladal nad njimi; niso bili imenovani s tvojim imenom.

Facti sumus quasi in principio, cum non dominareris nostri, neque invocaretur nomen tuum super nos.