Izaija 36
1 Pripetilo se je torej v štirinajstem letu kralja Ezekíja, da je asirski kralj Senaherib prišel gor zoper vsa obrambna Judova mesta in jih zavzel.
I KA makahiki umikumamaha o ke alii, o Hezekia, pii ku e mai la Sanekariba ke alii o Asuria, i na kulanakauhale a pau i paa i ka pa o ka Iuda, a hoopio iho la ia lakou.
2 Asirski kralj je poslal Rabšakéja iz Lahíša v Jeruzalem h kralju Ezekíju z veliko vojsko. In ta se je ustavil pri kanalu gornjega ribnika, na glavni cesti pralčevega polja.
A hoouna ae la ke alii o Asuria ia Rabesake, mai Lakisa ae, a i Ierusalema, i ke alii io Hezekia la, me na koa he nui loa. A ku iho la oia ma ka auwai o ka waipuna luna, ma ke ala e hiki aku ai i ke kula o ka mea holoi lole.
3 Potem so prišli k njemu Hilkijájev sin Eljakím, ki je bil nad hišo, pisar Šebná in Asáfov sin Joáh, letopisec.
Alaila, hele aku la io na la, o Eliakima, ke keiki a Hilekia, o ka mea maluna o ko ka hale, a me Sebena, ke kakauolelo, a me Ioa, ke keiki a Asana, ke kakaumooolelo.
4 Rabšaké jim je rekel: »Povejte torej Ezekíju: ›Tako govori veliki kralj, kralj Asirije: ›Kakšno zaupanje je to, v katero zaupaš?‹
I mai la o Rabesake ia lakou, E i aku oukou ia Hezekia, ke olelo mai nei ke alii nui, ke alii o Asuria penei, Heaha keia hilinai ana au e hilinai nei?
5 Jaz pravim, ti govoriš (toda to so samo prazne besede) imam nasvet in moč za vojno. Torej komu zaupaš, da si se uprl zoper mene?
Ke olelo nei au, he olelo lapuwale kou akamai a me kou ikaika i ke kaua. Ke hilinai aku nei oe ia wai, i kipi mai ai oe ia'u?
6 Glej, zanašaš se na palico tega zlomljenega trsta, na Egipt, na katerega, če se človek naslanja, se bo zadrl v njegovo roko in jo prebodel. Tako je faraon, egiptovski kralj, vsem, ki zaupajo vanj.
Aia ka! ke hilinai nei oe i ke kookoo o keia ohe naha, o Aigupita, ka mea e komo ai i ka lima a puka, ke hilinai ke kanaka maluna ona. Pela o Parao, ke alii o Aigupita i ka poe a pau i hilinai maluna ona.
7 Toda če mi rečeš: ›Mi zaupamo v Gospoda, svojega Boga.‹ Mar ni to tisti, katerega visoke kraje in katerega oltarje je Ezekíja odvzel ter Judu in Jeruzalemu rekel: ›Oboževali boste pred tem oltarjem?‹
Aka, ina olelo mai oe ia'u. Ke hilinai aku nei makou ia Iehova, i ko makou Akua; aole anei oia ka mea nona na wahi kiekie, a nona hoi na kuahu a Hezekia i wawahi ai, a ua olelo no hoi i ka Iuda, a i ko Ierusalema, Mamua o keia kuahu oukou e hoomana'i?
8 Zdaj torej daj jamstva, prosim te, mojemu gospodarju, asirskemu kralju, jaz pa ti bom dal dva tisoč konjev, če boš na svoji strani nanje zmožen postaviti jezdece.
Ano la, ea, e hoolimalima oe me kuu haku, me ke alii o Asuria, a e haawi aku no au ia oe i elua tausani lio, ina paha e hiki ia oe ke hoonoho i na hololio maluna o lakou.
9 Kako boš potem odvrnil obličje enega poveljnika, izmed najmanjših služabnikov mojega gospodarja in svoje upanje položil v Egipt zaradi bojnih vozov in konjenikov?
Pehea hoi oe e hoohuli aku ai i ka maka o kekahi luna uuku o na kauwa a kuu haku, a hilinai hoi maluna o Aigupita, no na kaakaua, a no na hololio?
10 Sem mar sedaj brez Gospoda prišel gor zoper to deželo, da jo uničim? Gospod mi je rekel: ›Pojdi gor zoper to deželo in jo uniči.‹«
Ano hoi, aole anei o Iehova kekahi pu me au i pii mai nei i keia aina, e luku ia? Ua olelo mai no o Iehova ia'u, E pii ae oe i keia aina, a e luku iho ia.
11 Nato so Eljakím, Šebná in Joáh rekli Rabšakéju: »Govori, prosimo te, svojim služabnikom v sirskem jeziku, kajti razumemo ga in ne govori nam v judovskem jeziku v ušesa ljudstva, ki je na obzidju.«
Alaila, olelo aku la o Eliakima, a me Sebena, a me Ioa, ia Rabesake, Ke noi aku nei au ia oe, e olelo mai oe i kau mau kauwa nei ma ka olelo Suria, no ka mea, ua ike makou ia. Mai olelo mai ma ka olelo Iudaio, ma na pepeiao o na kanaka maluna o ka pa.
12 Toda Rabšaké je rekel: »Me je mar moj gospodar poslal k tvojemu gospodarju in k tebi, da ti govorim te besede? Mar me ni poslal k možem, ki sedijo na obzidju, da bodo lahko jedli svoj lastni iztrebek in z vami pili svoj lastni seč?«
Aka, olelo mai la o Rabesake, Ua hoouna mai nei anei ko'u haku ia'u i kou haku, a iou la, e olelo i keia mau olelo? Aole anei i ka poe kanaka e noho ana ma ka pa, i ai lakou i ko lakou lepo iho, a inu hoi i ko lakou mimi iho me oukou?
13 Potem se je Rabšaké ustopil in z močnim glasom zaklical v judovskem jeziku in rekel: »Poslušajte besede velikega kralja, asirskega kralja.
Alaila, ku mai la o Rabesake, a hea ae la me ka leo nui, ma ka olelo Iudaio, i ae la, E hoolohe mai oukou i na olelo a ke alii nui, ke alii o Asuria.
14 Tako govori kralj: ›Ne dopustite, da vas Ezekíja zavede, kajti ne bo vas mogel osvoboditi.
Ke i mai nei ke alii penei, Mai walewale oukou ia Hezekia, no ka mea, aole e hiki ia ia ke hoopakele ia oukou.
15 Niti naj vas Ezekíja ne primora zaupati v Gospoda, rekoč: › Gospod nas bo zagotovo osvobodil, to mesto ne bo izročeno v roko asirskega kralja.‹
Mai ae aku i ko Hezekia hooikaika ana ia oukou e hilinai ia Iehova, i ka i ana iho, E oiaio no e hoopakele o Iehova ia kakou; aole e haawiia keia kulanakauhale iloko o ka lima o ke alii o Asuria.
16 Ne prisluhnite Ezekíju, kajti tako govori kralj Asirije: › Z darilom sklenite dogovor z menoj in pridite ven k meni in jejte vsak od svoje trte in vsak od svojega figovega drevesa in pijte vode, vsak iz svojega lastnega vodnega zbiralnika,
Mai hoolohe i ka Hezekia; no ka mea, ke olelo mai nei ke alii o Asuria penei, E hana oukou me au i kuikahi, a e puka mai iwaho io'u nei; a e ai kela mea keia mea o oukou i ko kona kumu waina, a i ko kona laau fiku, a e inu hoi keia mea, keia mea o oukou i ka wai o kona luawai iho;
17 dokler ne pridem in vas ne vzamem proč v deželo, podobno vaši lastni deželi, deželo žita in vina, deželo kruha in vinogradov.
A hiki aku au, a lawe aku ia oukou i ka aina e like me ko oukou aina iho, he aina ai, a waina hoi, he aina berena, a me na pawaina.
18 Pazite, da vas Ezekíja ne prepriča, rekoč: › Gospod nas bo osvobodil.‹ Mar je katerikoli izmed bogov narodov svojo deželo osvobodil iz roke asirskega kralja?
E ao oukou, o hoowalewale mai o Hezekia ia oukou, i ka i ana mai, E hoopakele mai no o Iehova ia kakou. Ua hoopakele anei na akua o kekahi lahuikanaka i ko lakou aina iho, mai ka lima aku o ke alii o Asuria?
19 Kje so bogovi Hamáta in Arpáda? Kje so bogovi Sefarvájima? Mar so le-ti Samarijo osvobodili iz moje roke?
Aia la ihea na'kua o Hamata a me Arepada? Auhea hoi na'kua o Separevaima? Ua hoopakele anei lakou ia Samaria mai ko'u lima aku?
20 Kdo so tisti izmed vseh bogov teh dežel, ki so svojo deželo osvobodili iz moje roke, da bi Gospod Jeruzalem osvobodil iz moje roke?«
Owai la ka mea o na'kua o ia mau aina a pau nana i hoopakele i kona aina iho, mai ko'u lima aku, i hoopakele ai o Iehova ia Ierusalema, mai ko'u lima aku?
21 Toda molčali so in mu niso odgovorili niti besede, kajti kraljeva zapoved je bila, rekoč: »Ne odgovarjajte mu.«
Ekemu ole lakou, aole i olelo aku ia ia i kekahi huaolelo; no ka mea, oia ke kauoha a ke alii, i mai la, Mai olelo aku ia ia.
22 Potem so prišli Hilkijájev sin Eljakím, ki je bil nad družino, pisar Šebná in Asáfov sin Joáh, letopisec, k Ezekíju s svojimi pretrganimi oblačili in mu povedali Rabšakéjeve besede.
Alaila, hele mai la o Eliakima, ke keiki a Hilekia, ka mea maluna o ko ka hale, a me Sebena, ke kakauolelo, a me Ioa, ke keiki a Asapa, ke kakaumooolelo, io Hezekia la, me ka haehaeia o ka lole, a hai ae la ia ia i na olelo a Rabesake.
