Izaija 26
1 Na tisti dan bo ta pesem prepevana v Judovi deželi: »Imamo močno mesto; rešitev duše bo Bog določil za zidove in branike.
Tada æe se pjevati ova pjesma u zemlji Judinoj: imamo tvrd grad; zidovi su i opkop spasenje.
2 Odprite velika vrata, da bo pravičen narod, ki varuje resnico, lahko vstopil.
Otvorite vrata da uðe narod pravedni, koji drži vjeru.
3 Ohranil ga boš v popolnem miru, čigar um se zadržuje na tebi, ker on zaupa vate.
Ko se tebe drži, èuvaš ga jednako u miru, jer se u tebe uzda.
4 Zaupajte v Gospoda na veke, kajti v Gospodu Jahveju je večna moč.
Uzdajte se u Gospoda dovijeka, jer je Gospod Gospod vjeèna stijena.
5 Kajti on poniža tiste, ki prebivajo na višavi; vzvišeno mesto, polaga ga nizko, polaga ga nizko, celó k tlom; prinaša ga celo k prahu.
Jer ponižuje one koji nastavaju na visini, grad visoki obara, obara ga na zemlju, obraæa ga u prah.
6 Stopalo ga bo pomendralo, celó stopalo revnega in koraki pomoči potrebnih.«
Te ga gazi noga, noge ubogih, stopala nevoljnijeh.
7 Pot pravičnih je poštenost. Ti, najpokončnejši, tehtaš stezo pravičnih.
Put je pravedniku prav, ti ravniš stazu pravednome.
8 Da, na poti tvojih sodb, oh Gospod, smo čakali nate; hrepenenje naše duše je k tvojemu imenu in k spominu nate.
I na putu sudova tvojih, Gospode, èekamo te; tvoje ime i tvoj spomen žudi duša.
9 S svojo dušo sem te želel ponoči; da, s svojim duhom znotraj sebe te bom iskal zgodaj, kajti ko so tvoje sodbe na zemlji, se bodo prebivalci zemeljskega [kroga] učili pravičnosti.
Dušom svojom žudim tebe noæu, i duhom svojim što je u meni tražim te jutrom; jer kad su sudovi tvoji na zemlji, uèe se pravdi koji žive u vasiljenoj.
10 Naj bo naklonjenost pokazana zlobnemu, vendar se ne bo naučil pravičnosti. V deželi poštenosti bo ravnal nepravično in ne bo gledal Gospodovega veličanstva.
Ako se i pomiluje bezbožnik, ne uèi se pravdi, u zemlji najpravednijoj èini bezakonje i ne gleda na velièanstvo Gospodnje.
11 Gospod, kadar je tvoja roka dvignjena, ne bodo videli. Toda videli bodo in bodo osramočeni zaradi svoje zavisti nad ljudstvom; da, požrl jih bo ogenj tvojih sovražnikov.
Gospode! ruka je tvoja visoko podignuta, a oni ne vide; vidjeæe i posramiæe se od revnosti za narod, i oganj æe proždrijeti neprijatelje tvoje.
12 Gospod, ti nam hočeš določiti mir, kajti naredil si tudi vsa naša dela v nas.
Gospode! nama æeš dati mir, jer sva djela naša ti si nam uèinio.
13 Oh Gospod, naš Bog, drugi gospodarji poleg tebe so imeli gospostvo nad nami, toda samo po tebi bomo naredili omembo tvojega imena.
Gospode Bože naš, gospodariše nad nama gospodari drugi osim tebe, ali samo tobom pominjemo ime tvoje.
14 Mrtvi so, ne bodo živeli; preminuli so, ne bodo vstali. Zato si jih obiskal, uničil in storil, da ves spomin nanje izgine.
Pomriješe, neæe oživjeti, mrtvi buduæi neæe ustati, jer si ih ti pohodio i istrijebio, zatro svaki spomen njihov.
15 Povečal si narod, oh Gospod, ti si povečal narod. Proslavljen si. Odstranil si ga daleč, k vsem koncem zemlje.
Gospode, umnožio si narod, umnožio si narod i proslavio si se, ali si ih zagnao na sve krajeve zemaljske.
16 Gospod, v stiski so te obiskali, izlili so molitev, ko je bilo nad njimi tvoje karanje.
Gospode, u nevolji tražiše te, izlivaše pokornu molitvu kad si ih karao.
17 Kakor je nosečnica, ko se približuje čas njenega poroda, v bolečini in vpije v svojih ostrih bolečinah, tako smo bili mi v tvojem pogledu, oh Gospod.
Kao trudna žena kad hoæe da se porodi pa se muèi i vièe od bola, taki bijasmo mi pred tobom, Gospode!
18 Bili smo z otrokom, bili smo v bolečini, tako smo, kakor bi rodili veter; na zemlji nismo dosegli nobene osvoboditve; niti prebivalci zemeljskega [kroga] niso padli.
Zatrudnjesmo, muèismo se da rodimo, i kao da rodismo vjetar, nikako ne pomogosmo zemlji, niti padoše koji žive u vasiljenoj.
19 Tvoji mrtvi možje bodo živeli, skupaj z mojim truplom bodo vstali. Zbudite se in pojte, vi, ki prebivate v prahu, kajti tvoja rosa je kakor rosa zelišč in zemlja bo izvrgla mrtve.
Oživjeæe mrtvi tvoji, i moje æe mrtvo tijelo ustati. Probudite se, i pjevajte koji stanujete u prahu; jer je tvoja rosa rosa na travi, i zemlja æe izmetnuti mrtvace.
20 Pridite, moje ljudstvo, vstopite v svoje sobe in zaprite svoja vrata naokoli sebe. Skrijte se, kakor bi bilo za kratek trenutek, dokler ne bo ogorčenje minilo.
Hajde narode moj, uði u klijeti svoje, i zakljuèaj vrata svoja za sobom, prikrij se za èas, dokle proðe gnjev.
21 Kajti, glejte, Gospod prihaja iz svojega kraja, da kaznuje prebivalce zemlje zaradi njihove krivičnosti. Tudi zemlja bo razkrila svojo kri in ne bo več pokrivala svojih umorjenih.
Jer, gle, Gospod izlazi iz mjesta svojega da pohodi stanovnike zemaljske za bezakonje njihovo, i zemlja æe otkriti krvi svoje niti æe više pokrivati pobijenijeh svojih.
