Hebrejcem 3

1 Zatorej sveti bratje, soudeleženci nebeške poklicanosti, preudarite Apostola in Vélikega Duhovnika naše veroizpovedi, Kristusa Jezusa,

2 ki je bil zvest tistemu, ki ga je določil, kakor je bil tudi Mojzes zvest v vsej njegovi hiši.

3 Kajti ta človek je bil štet za vrednega večje slave kakor Mojzes, ker kdor je hišo zgradil, ima večjo čast kakor hiša.

4 Kajti vsaka hiša je zgrajena po nekem človeku, toda kdor je zgradil vse stvari, je Bog.

5 In Mojzes je bil resnično zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, za pričevanje o teh stvareh, o katerih naj bi se pozneje govorilo;

6 toda Kristus [pa] kot sin nad svojo lastno hišo; katerega hiša smo mi, če trdno držimo zaupanje in se trdno veselimo upanja do konca.

7 Zatorej (kakor govori Sveti Duh: »Če boste danes zaslišali njegov glas,

8 ne zakrknite svojih src kakor v izzivanju, na dan preizkušnje v divjini,

9 ko so me vaši očetje skušali, me presojali in štirideset let gledali moja dela.«

10 Zato sem bil užaloščen s tem rodom in rekel: »Vedno se motijo v svojem srcu in niso spoznali mojih poti.«

11 Tako sem prisegel v svojem besu: »Ne bodo vstopili v moj počitek.«)

12 Pazite bratje, da ne bi bilo v katerem izmed vas hudobno srce nevere v umikanju od živega Boga.

13 Temveč vsakodnevno drug drugega spodbujajte, dokler se imenuje: »Danes, « da ne bi kdorkoli izmed vas zakrknil zaradi zapeljivosti greha.

14 Kajti postali smo Kristusovi soudeleženci, če začetek našega zaupanja neomajno držimo do konca;

15 dokler je rečeno: »Če boste danes zaslišali njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor v izzivanju.«

16 Kajti nekateri, ko so slišali, so izzivali; čeprav ne vsi, ki so prišli po Mojzesu iz Egipta.

17 Toda nad kom je bil štirideset let užaloščen? Mar ni bil s temi, ki so grešili, katerih trupla so popadala v divjini?

18 In katerim je prisegel, da naj ne bi vstopili v njegov počitek, če ne tem, ki niso verovali?

19 Tako vidimo, da niso mogli vstopiti zaradi nevere.