1 Mojzes 8

1 Bog se je spomnil Noeta in vsake žive stvari in vse živine, ki je bila z njim v ladji in Bog je naredil veter, da je šel prek zemlje in vode so se znižale.

2 Tudi studenci globin in okna neba so bili ustavljeni in dež z neba je bil zadržan.

3 Vode so se nenehno vračale iznad zemlje in po koncu sto petdesetih dni so bile vode znižane.

4 Ladja je obstala v sedmem mesecu, na sedemnajsti dan meseca, na gorah Araráta.

5 In vode so nenehno upadale do desetega meseca. V desetem mesecu, na prvi dan meseca, so bili vidni vrhovi gora.

6 Ob koncu štiridesetih dni se je pripetilo, da je Noe odprl okno ladje, ki jo je naredil

7 in izpustil krokarja, ki je letal sem ter tja, dokler se vode iznad zemlje niso posušile.

8 Od sebe je izpustil tudi golobico, da vidi, če so se vode znižale iznad obličja tal,

9 toda golobica ni našla počitka za podnožje svojega stopala in se je vrnila k njemu v ladjo, kajti vode so bile na obličju celotne zemlje. Potem je iztegnil svojo roko in jo prijel ter potegnil k sebi v ladjo.

10 Okleval pa je še drugih sedem dni in golobico ponovno izpustil iz ladje.

11 Golobica je zvečer priletela k njemu, in glej, v njenem kljunu je bil odtrgan oljčni list. Tako je Noe spoznal, da so bile vode iznad zemlje znižane.

12 Okleval je še drugih sedem dni in izpustil golobico, ki se ni več ponovno vrnila k njemu.

13 Pripetilo se je v šeststoprvem letu, v prvem mesecu, prvi dan meseca, [da] so se vode iznad zemlje posušile. Noe je odstranil pokrivalo ladje ter pogledal in glej, obličje tal je bilo suho.

14 V drugem mesecu, na sedemindvajseti dan meseca, je bila zemlja suha.

15 Bog je spregovoril Noetu, rekoč:

16 »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena in tvoji sinovi in žene tvojih sinov s teboj.

17 S seboj privedi vsako živo stvar, ki je s teboj od vsega mesa, tako od perjadi kakor od živine in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji, da se bodo na zemlji lahko obilno plodili in bodo rodovitni in se množili na zemlji.«

18 Noe se je izkrcal in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim.

19 Vsaka žival, vsaka plazeča stvar in vsaka perjad in karkoli se plazi na zemlji, po svojih vrstah, so se izkrcali iz ladje.

20 Noe je zgradil oltar Gospodu in vzel od vsake čiste živali in od vsake čiste perjadi ter na oltarju daroval žgalne daritve.

21 Gospod je zavohal prijeten vonj in Gospod je v svojem srcu rekel: »Zaradi človeka tal ne bom več ponovno preklel, kajti zamisel človekovega srca je zla od njegove mladosti niti ne bom več ponovno udaril vsake žive stvari, kakor sem storil.

22 Dokler ostaja zemlja, čas setve in žetve in mraz in vročina in poletje in zima in dan in noč ne bodo prenehali.«

A Dove is Sent Forth from the Ark