< 1 Mojzes 45 >
1 Potem se Jožef ni mogel več zadržati pred vsemi tistimi, ki so stali z njim in zaklical je: »Naredite, da vsakdo gre izpred mene.« Noben človek ni stal z njim, medtem ko se je Jožef dal spoznati svojim bratom.
2 Na glas je zajokal in Egipčani in faraonova hiša so slišali.
3 Jožef je svojim bratom rekel: »Jaz sem Jožef. Ali moj oče še živi?« Bratje pa mu niso mogli odgovoriti, kajti ob njegovi prisotnosti so bili zbegani.
4 Jožef je svojim bratom rekel: »Približajte se mi, prosim vas.« Prišli so bliže. Rekel je: »Jaz sem vaš brat Jožef, ki ste ga ste prodali v Egipt.
5 Zdaj torej ne bodite užaloščeni niti jezni nase, da ste me prodali sèm, kajti Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.
6 Kajti ti dve leti je bila lakota v deželi in še pet let je, v katerih ne bo niti setve niti žetve.
7 Bog pa me je poslal pred vami, da vam na zemlji ohrani potomstvo in da vaša življenja reši z veliko osvoboditvijo.
8 Tako sedaj niste bili vi, ki ste me poslali sèm, temveč Bog. Naredil me je očeta faraonu in gospodarja vsej njegovi hiši in vladarja po vsej egiptovski deželi.
9 Pohitite in pojdite gor po mojega očeta in mu recite: ›Tako govori tvoj sin Jožef: ›Bog me je naredil gospodarja vsemu Egiptu. Pridi dol k meni, ne mudi se.
10 Prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji otroci, tvojih otrok otroci in tvoji tropi, tvoje črede in vse, kar imaš
11 in tam te bom hranil. Kajti še pet let lakote je, da ne bi ti in tvoja družina in vse, kar imaš, prišlo v revščino.‹
12 Glejte, vaše oči vidijo in oči mojega brata Benjamina, da so to moja usta, ki vam govorijo.
13 Vi pa boste mojemu očetu povedali o vsej moji slavi v Egiptu in o vsem tem, kar ste videli in pohiteli boste in mojega očeta privedli sèm dol.«
14 Planil je na vrat svojega brata Benjamina ter zajokal in Benjamin je jokal na njegovem vratu.
15 Poleg tega je poljubil vse svoje brate in jokal nad njimi in potem so njegovi bratje govorili z njim.
16 Njegova slava je bila slišana v faraonovi hiši, rekoč: »Prišli so Jožefovi bratje.« In to je dobro ugajalo faraonu in njegovim služabnikom.
17 Faraon je rekel Jožefu: »Reci svojim bratom: ›To storite. Natovorite svoje živali in pojdite in pridite v kánaansko deželo.
18 Vzemite svojega očeta in svoje družine in pridite k meni in jaz vam bom dal dobrega iz egiptovske dežele, vi pa boste jedli tolščo dežele.
19 Sedaj ste zapovedani, storite tole. Vzemite si vozov iz egiptovske dežele za svoje malčke in za svoje žene in pripeljite svojega očeta in pridite.
20 Ne ozirajte se na vaše stvari, kajti dobrine vse egiptovske dežele so vaše.‹«
21 Izraelovi otroci so tako storili in Jožef jim je dal vozove, glede na faraonovo zapoved in dal jim je popotnico za pot.
22 Vsem izmed njih je dal, vsakemu moškemu je dal zamenjavo oblačila. Toda Benjaminu je dal tristo koščkov srebra in pet zamenjav oblačila.
23 Svojemu očetu je poslal na ta način: deset natovorjenih oslov z dobrimi stvarmi iz Egipta in deset oslic, natovorjenih z žitom, kruhom in hrano za svojega očeta po poti.
24 Tako je svoje brate poslal proč in so odrinili in rekel jim je: »Glejte, da se po poti ne prepirate.«
25 Dvignili so se iz Egipta in prišli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu
26 in mu povedali, rekoč: »Jožef je še živ in je guverner nad vso egiptovsko deželo.« Jakobovo srce pa je slabelo, kajti ni jim verjel.
27 Povedali so mu vse Jožefove besede, ki jim jih je rekel. In ko je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da ga odpeljejo, je oživel duh njihovega očeta Jakoba.
28 Izrael je rekel: » To je dovolj, moj sin Jožef je še živ. Šel bom in ga pogledal, preden umrem.«
