1 Mojzes 41
1 Pripetilo se je ob koncu dveh polnih let, da je faraon sanjal in glej, stal je poleg reke.
A poslije dvije godine dana usni Faraon, a on stoji na jednoj rijeci.
2 Glej, iz vode je prišlo sedem krav, lepega videza in debelega mesa in hranile so se na travniku.
I gle, iz rijeke izaðe sedam krava lijepijeh i debelijeh, i stadoše pasti po obali.
3 Glej, za njimi je iz reke prišlo sedem drugih krav, bolnega videza in suhega mesa in so obstale poleg drugih krav na bregu reke.
I gle, iza njih izaðe iz rijeke sedam drugih krava, ružnijeh i mršavijeh, i stadoše pored onijeh krava na obali.
4 Krave bolnega videza in suhega mesa so pojedle sedem krav lepega in obilnega videza. Tako se je faraon prebudil.
I ove krave ružne i mršave pojedoše onijeh sedam krava lijepijeh i debelijeh. U tom se probudi Faraon.
5 Zaspal je in drugič sanjal in glej, sedem žitnih klasov je vzklilo na enem steblu, bujnih in dobrih.
Pa opet zaspav usni drugom, a to sedam klasova izraste iz jednoga stabla jedrijeh i lijepijeh;
6 Glej, za njimi je zraslo sedem tankih klasov in ožganih z vzhodnikom.
A iza njih isklija sedam klasova malijeh i šturijeh;
7 Sedem tankih klasov je požrlo sedem bujnih in polnih klasov. Faraon se je prebudil in glej, bile so sanje.
Pa ovi klasovi mali pojedoše onijeh sedam velikijeh i jedrijeh. U tom se probudi Faraon i vidje da je san.
8 Pripetilo se je zjutraj, da je bil njegov duh vznemirjen in poslal je ter dal poklicati vse tamkajšnje egiptovske čarovnike in vse modre može in faraon jim je povedal svoje sanje, toda nikogar ni bilo, ki bi jih faraonu lahko razložil.
I kad bi ujutru, on se zabrinu u duhu, i poslav sazva sve gatare Misirske i sve mudarce, i pripovjedi im šta je snio; ali niko ne može kazati Faraonu šta znaèi.
9 Potem je faraonu spregovoril glavni točaj, rekoč: »Ta dan se spominjam svojih krivd.
Tada progovori starješina nad peharnicima Faraonu i reèe: danas se opomenuh grijeha svojega.
10 Faraon je bil ogorčen nad svojima služabnikoma in me zaprl pod stražo v hišo poveljnika straže, oba, mene in glavnega peka
Kad se Faraon rasrdi na sluge svoje i baci u tamnicu u kuæi zapovjednika stražarskoga mene i starješinu nad hljebarima,
11 in sanjala sva sanje v eni noči, jaz in on. Sanjala sva vsak glede na razlago svojih sanj.
Usnismo u jednu noæ ja i on, svaki za sebe po znaèenju sna svojega usnismo.
12 Tam je bil z nama mladenič, Hebrejec, služabnik poveljnika straže in povedala sva mu in razložil nama je najine sanje. Razložil je vsakemu človeku glede na njegove sanje.
A ondje bijaše s nama momèe Jevrejèe, sluga zapovjednika stražarskoga, i mi mu pripovjedismo sne, a on nam kaza šta èiji san znaèi.
13 Pripetilo se je, kakor nama jih je razložil, tako je bilo. Mene je ponovno vrnil v mojo službo, njega pa je obesil.«
I zbi se kako nam kaza: mene povrati Faraon u službu, a onoga objesi.
14 Tedaj je faraon poslal in poklical Jožefa in naglo so ga privedli iz grajske ječe in obril se je ter zamenjal svoja oblačila in prišel k faraonu.
Tada Faraon posla po Josifa, i brže ga izvedoše iz tamnice, a on se obrija i preobuèe se, te izaðe pred Faraona.
15 Faraon je rekel Jožefu: »Sanjal sem sanje in nikogar ni, ki bi jih lahko razložil. O tebi pa sem slišal govoriti, da lahko razumeš sanje, da jih razložiš.«
A Faraon reèe Josifu: usnih san, pa mi niko ne umije da kaže šta znaèi; a za tebe èujem da umiješ kazivati sne.
16 Jožef je faraonu odgovoril, rekoč: » To ni v meni. Bog bo dal faraonu odgovor miru.«
A Josif odgovori Faraonu i reèe: to nije u mojoj vlasti, Bog æe javiti dobro Faraonu.
17 Faraon je Jožefu rekel: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu reke
I reèe Faraon Josifu: usnih, a ja stojim kraj rijeke na obali.
18 in glej, iz reke je prišlo sedem krav, debelega mesa in lepega videza in hranile so se na travniku.
I gle, iz rijeke izaðe sedam krava debelijeh i lijepijeh, te stadoše pasti po obali.
19 In glej, sedem drugih krav je prišlo gor za njimi, mršavih in bolnega videza in suhega mesa, kakršnih po slabosti nisem še nikoli videl v vsej egiptovski deželi
I gle, iza njih izaðe sedam drugih krava rðavijeh, i vrlo ružnijeh i mršavijeh, kakvijeh nijesam vidio u cijeloj zemlji Misirskoj.
20 in krave suhega in bolnega videza so pojedle prvih sedem obilnih krav.
I ove krave mršave i ružne pojedoše onijeh sedam debelijeh,
21 Ko so jih pojedle, se ni moglo vedeti, da so jih pojedle, temveč so bile še vedno bolnega videza, kakor poprej. Tako sem se prebudil.
I kad im biše u trbuhu, ne poznavaše se da su im u trbuhu, nego opet bjehu onako ružne kao prije. U tom se probudih.
22 In v svojih sanjah sem videl, in glej, sedem klasov je vzbrstelo na enem steblu, polnih in dobrih
Pa opet usnih, a to sedam klasova izraste iz jednoga stabla jedrijeh i lijepijeh;
23 in glej, sedem klasov, izsušenih, tankih in ožganih z vzhodnikom, je pognalo za njimi.
A iza njih isklija sedam malijeh, tankijeh i šturijeh.
24 Tanki klasi so požrli sedem dobrih klasov in to sem povedal čarovnikom, toda nikogar ni bilo, ki bi mi jih lahko razodel.«
I ovi tanki klasovi proždriješe onijeh sedam lijepijeh. I ovo pripovjedih gatarima, ali mi nijedan ne zna kazati šta znaèi.
25 Jožef je rekel faraonu: »Faraonove sanje so ene. Bog je faraonu pokazal, kaj namerava storiti.
A Josif reèe Faraonu: oba su sna Faraonova jednaka; Bog javlja Faraonu šta je naumio.
26 Sedem dobrih krav je sedem let in sedem dobrih klasov je sedem let. Sanje so ene.
Sedam lijepijeh krava jesu sedam godina, i sedam lijepijeh klasova jesu sedam godina; oba su sna jednaka.
27 In sedem krav suhega in bolnega videza, ki bodo prišle za njimi, je sedem let in sedem praznih klasov, ožganih z vzhodnikom, bo sedem let lakote.
A sedam krava mršavijeh i ružnijeh, što izaðoše iza onijeh, jesu sedam godina; i sedam klasova sitnijeh i šturijeh biæe sedam godina gladnijeh.
28 To je stvar, ki sem jo povedal faraonu: ›Kar Bog namerava storiti, je pokazal faraonu.
To je što rekoh Faraonu: Bog kaže Faraonu šta je naumio.
29 Glej, pride sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi.
Evo doæi æe sedam godina vrlo rodnijeh svoj zemlji Misirskoj.
30 Za temi pa se bo dvignilo sedem let lakote in vse obilje v egiptovski deželi bo pozabljeno in lakota bo použila deželo.
A iza njih nastaæe sedam gladnijeh godina, gdje æe se zaboraviti sve obilje u zemlji Misirskoj, jer æe glad satrti zemlju,
31 Obilje v deželi se ne bo poznalo zaradi razloga lakote, ki bo sledila, kajti ta bo zelo boleča.
Te se neæe znati to obilje u zemlji od gladi potonje, jer æe biti vrlo velika.
32 Zaradi tega so se sanje faraonu ponovile dvakrat. To je, ker je stvar osnovana od Boga in jo bo Bog kmalu izpolnil.
A što je dva puta zasopce Faraon snio, to je zato što je zacijelo Bog tako naumio, i naskoro æe to uèiniti Bog.
33 Zdaj naj torej faraon poišče razumnega in modrega moža ter ga postavi nad egiptovsko deželo.
Nego sada neka potraži Faraon èovjeka mudra i razumna, pa neka ga postavi nad zemljom Misirskom.
34 Naj faraon to stori in naj določi častnike nad deželo in naj v sedmih obilnih letih poberejo petino v egiptovski deželi.
I neka gleda Faraon da postavi starješine po zemlji, i pokupi petinu po zemlji Misirskoj za sedam rodnijeh godina;
35 Naj zberejo vso hrano tistih dobrih let, ki pridejo in žito prihranijo pod faraonovo roko in naj hrano čuvajo v mestih.
Neka skupljaju od svakoga žita za rodnijeh godina koje idu, i neka snesu pod ruku Faraonovu svakoga žita u sve gradove, i neka èuvaju,
36 Ta hrana bo deželi za zalogo zoper sedem let lakote, ki bo v egiptovski deželi, da dežela zaradi lakote ne bo propadla.‹«
Da se naðe hrane zemlji za sedam godina gladnijeh, kad nastanu, da ne propadne zemlja od gladi.
37 Stvar je bila dobra v faraonovih očeh in v očeh vseh njegovih služabnikov.
I ovo se uèini dobro Faraonu i svijem slugama njegovijem.
38 Faraon je rekel svojim služabnikom: »Ali lahko najdemo takšnega kakor je ta, moža, v katerem je Božji Duh?«
I reèe Faraon slugama svojim: možemo li naæi èovjeka kakav je ovaj, u kojem bi bio duh Božji?
39 Faraon je rekel Jožefu: »Ker ti je Bog pokazal vse to, ne obstaja nihče tako razumen in moder, kakor si ti.
Pa reèe Faraon Josifu: kad je tebi javio Bog sve ovo, nema nikoga tako mudra i razumna kao što si ti.
40 Ti boš nad mojo hišo in glede na tvojo besedo bo vladano vsemu mojemu ljudstvu, samo v prestolu bom večji kakor ti.«
Ti æeš biti nad domom mojim, i sav æe ti narod moj usta ljubiti; samo æu ovijem prijestolom biti veæi od tebe.
41 Faraon je rekel Jožefu: »Glej, postavil sem te nad vso egiptovsko deželo.«
I još reèe Faraon Josifu: evo, postavljam te nad svom zemljom Misirskom.
42 Faraon je iz svoje roke snel svoj prstan, ga dal na Jožefovo roko, ga oblekel v suknje iz tankega lanenega platna in okoli njegovega vratu obesil zlato verižico,
I skide Faraon prsten s ruke svoje i metnu ga Josifu na ruku, i obuèe ga u haljine od tankoga platna, i objesi mu zlatnu verižicu o vratu,
43 in pripravil ga je, da se pelje v drugem bojnem vozu, ki ga je imel in pred njim so klicali: »Upognite koleno.« In postavil ga je za vladarja nad vso egiptovsko deželo.
I posadi ga na kola koja bijahu druga za njegovijem, i zapovjedi da pred njim vièu: klanjajte se! i da ga je postavio nad svom zemljom Misirskom.
44 Faraon je Jožefu rekel: »Jaz sem faraon in brez tebe noben človek ne bo dvignil svoje roke ali stopala po vsej egiptovski deželi.«
I još reèe Faraon Josifu: ja sam Faraon, ali bez tebe neæe niko maæi ruke svoje ni noge svoje u svoj zemlji Misirskoj.
45 Faraon je Jožefovo ime imenoval Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika iz Ona. In Jožef je odšel nad vso egiptovsko deželo.
I nadje Faraon Josifu ime Psontomfanih, i oženi ga Asenetom kæerju Potifere sveštenika Onskoga. I poðe Josif po zemlji Misirskoj.
46 Jožef je bil star trideset let, ko je stal pred faraonom, egiptovskim kraljem. In Jožef je odšel izpred faraonove prisotnosti in šel skozi vso egiptovsko deželo.
A bijaše Josifu trideset godina kad izaðe pred Faraona cara Misirskoga. I otišav od Faraona obiðe svu zemlju Misirsku.
47 V sedmih obilnih letih je zemlja obrodila v obilju.
I za sedam rodnijeh godina rodi zemlja svašta izobila.
48 Zbral je vso hrano sedmih let, ki je bila v egiptovski deželi in hrano shranil v mestih, hrano polja, ki je bila naokoli vsakega mesta, je shranil v istem.
I stade Josif kupiti za tijeh sedam godina svakoga žita što bješe po zemlji Misirskoj, i snositi žito u gradove; u svaki grad snošaše žito s njiva koje bjehu oko njega.
49 Jožef je zbral žita kakor morskega peska, zelo veliko, dokler ni prenehal šteti, kajti tega je bilo brez števila.
Tako nakupi Josif žita vrlo mnogo koliko je pijeska morskoga, tako da ga presta mjeriti, jer mu ne bješe broja.
50 Preden je prišla lakota, sta bila Jožefu rojena dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika iz Ona.
I dokle još ne nasta gladna godina, rodiše se Josifu dva sina, koje mu rodi Aseneta kæi Potifere sveštenika Onskoga.
51 Jožef je ime prvorojenega imenoval Manáse, »Kajti Bog, « je rekel, »me je pripravil pozabiti vse moje garanje in vso hišo mojega očeta.«
I prvencu nadjede Josif ime Manasija, govoreæi: jer mi Bog dade da zaboravim svu muku svoju i sav dom oca svojega.
52 Ime drugega je imenoval Efrájim: »Kajti Bog mi je storil, da bom rodoviten v deželi svoje stiske.«
A drugome nadjede ime Jefrem, govoreæi: jer mi Bog dade da rastem u zemlji nevolje svoje.
53 Sedem let obilja, ki je bilo v egiptovski deželi, je bilo končanih.
Ali proðe sedam godina rodnijeh u zemlji Misirskoj;
54 Začelo je prihajati sedem let pomanjkanja, glede na to, kakor je rekel Jožef in pomanjkanje je bilo po vseh deželah, toda v egiptovski deželi je bil kruh.
I nasta sedam godina gladnijeh, kao što je Josif naprijed kazao. I bješe glad po svijem zemljama, a po svoj zemlji Misirskoj bješe hljeba.
55 Ko je bila vsa egiptovska dežela izstradana, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh, faraon pa je vsem Egipčanom rekel: »Pojdite k Jožefu; kar vam reče, storite.«
Ali najposlije nasta glad i po svoj zemlji Misirskoj, i narod povika k Faraonu za hljeb; a Faraon reèe svima Misircima: idite k Josifu, pa što vam on kaže ono èinite.
56 Lakota je bila nad vsem obličjem zemlje in Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom in lakota je v egiptovski deželi hudo naraščala.
I kad glad bješe po svoj zemlji, otvori Josif sve žitnice, i prodavaše Misircima. I glad posta vrlo velika u zemlji Misirskoj.
57 Vse dežele so prišle v Egipt k Jožefu, da kupijo žito, zato ker je bila lakota tako huda v vseh deželah.
I iz svijeh zemalja dolažahu u Misir k Josifu da kupuju; jer posta velika glad u svakoj zemlji.
