1 Mojzes 34

1 Dina, Lejina hči, ki jo je rodila Jakobu, pa je odšla, da pogleda hčere dežele.

A Dina kæi Lijina, koju rodi Jakovu, izaðe da gleda djevojke u onom kraju.

2 Ko jo je zagledal Sihem, sin Hivéjca Hamórja, princ dežele, jo je vzel in legel z njo ter jo omadeževal.

A ugleda je Sihem, sin Emora Evejina, kneza od one zemlje, i uze je i leže s njom i osramoti je.

3 Njegova duša se je pridružila k Jakobovi hčeri Dini in ljubil je gospodično in gospodični prijazno govoril.

I prionu srce njegovo za Dinu kæer Jakovljevu, i djevojka mu omilje, i on joj se umiljavaše.

4 Sihem je spregovoril svojemu očetu Hamórju, rekoč: »Pridobi mi to gospodično za ženo.«

I reèe Sihem Emoru ocu svojemu govoreæi: oženi me ovom djevojkom.

5 Jakob je slišal, da je omadeževal njegovo hčer Dino. Torej njegovi sinovi so bili z živino na polju in Jakob je ohranil svoj mir, dokler niso prišli.

A Jakov èu da je osramotio Dinu kæer njegovu; a sinovi njegovi bijahu u polju sa stokom njegovom, i Jakov oæutje dokle oni ne doðu.

6 Sihemov oče Hamór je odšel k Jakobu, da se z njim posvetuje.

A Emor otac Sihemov izide k Jakovu da se razgovori s njim.

7 Ko so to slišali Jakobovi sinovi, so prišli s polja. Možje so bili užaloščeni in zelo ogorčeni, ker je storil neumnost v Izraelu, ležeč z Jakobovo hčerjo, katera stvar se sploh ne bi smela zgoditi.

A kad doðoše sinovi Jakovljevi iz polja i èuše šta je bilo, žao bi ljudima vrlo i razgnjeviše se veoma, što uèini sramotu Izrailju obležav kæer Jakovljevu, kako ne bi valjalo èiniti.

8 Hamór se je z njimi posvetoval, rekoč: »Duša mojega sina Sihema hrepeni za vašo hčerjo. Prosim vas, dajte mu jo za ženo.

Tada im reèe Emor govoreæi: sin moj Sihem srcem prionu za vašu kæer; podajte mu je za ženu.

9 Poročajte se z nami in svoje hčere dajajte nam in jemljite naše hčere k vam.

I oprijateljite se s nama; kæeri svoje udajite za nas i kæerima našim ženite se.

10 Prebivali boste z nami in dežela bo pred vami. Prebivajte in trgujte v njej in si pridobite posesti v njej.«

Pa živite s nama, i zemlja æe vam biti otvorena; nastanite se i trgujte i držite baštine u njoj.

11 Sihem je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Naj najdem milost v vaših očeh in kar mi boste rekli, bom dal.

I reèe Sihem ocu djevojèinu i braæi joj: da naðem milost pred vama, i daæu što mi god kažete.

12 Prosite me kolikorkoli veliko doto in darilo in bom dal, če mi boste rekli, toda dajte mi gospodično za ženo.«

Ištite mi koliko god hoæete uzdarja i dara, ja æu dati što god kažete; samo mi dajte djevojku za ženu.

13 Jakobovi sinovi pa so Sihemu in njegovemu očetu Hamórju varljivo odgovorili ter rekli, ker je omadeževal njihovo sestro Dino.

A sinovi Jakovljevi odgovoriše Sihemu i Emoru ocu njegovu prijevarno, jer osramoti Dinu sestru njihovu.

14 Rekli so jima: »Ne moremo storiti te stvari, da damo svojo sestro nekomu, ki je neobrezan, kajti to bi nam bil očitek.

I rekoše im: ne možemo to uèiniti ni dati sestre svoje za èovjeka neobrezana, jer je to sramota nama.

15 Toda v tem se bomo strinjali z vami, če boste, kakor smo mi, da bo vsak moški izmed vas obrezan,

Nego æemo vam uèiniti po volji, ako æete se izjednaèiti s nama i obrezati sve muškinje izmeðu sebe.

16 potem vam bomo dajali svoje hčere in vaše hčere jemali k nam in prebivali bomo z vami in postali bomo eno ljudstvo.

Onda æemo udavati svoje kæeri za vas i ženiæemo se vašim kæerima, i postaæemo jedan narod.

17 Toda če nam ne boste prisluhnili, da bi bili obrezani, potem bomo vzeli svojo hčer in odšli.«

Ako li ne pristanete da se obrežete, mi æemo uzeti svoju djevojku i otiæi æemo.

18 Njihove besede so ugajale Hamórju in Hamórjevemu sinu Sihemu.

I po volji biše rijeèi njihove Emoru i Sihemu sinu Emorovu.

19 Mladenič ni odlašal storiti stvari, ker je imel veselje v Jakobovi hčeri. Bil pa je bolj častitljiv kakor vsa hiša njegovega očeta.

I momak ne oklijevaše uèiniti to; jer mu kæi Jakovljeva omilje veoma; i on bješe najviše poštovan izmeðu svijeh u kuæi oca svojega.

20 Hamór in njegov sin Sihem sta prišla k velikim vratom njihovega mesta in se posvetovala z možmi njihovega mesta, rekoč:

I otide Emor i sin mu Sihem na vrata grada svojega, i rekoše graðanima govoreæi:

21 »Ti ljudje so z nami miroljubni, zato naj prebivajo v deželi in v njej trgujejo, kajti dežela, glejte, ta je dovolj velika zanje. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim svoje hčere.

Ovi ljudi hoæe mirno da žive s nama, da se nastane u ovoj zemlji i da trguju po njoj; a evo zemlja je široka i za njih; pa æemo se kæerima njihovijem ženiti i svoje æemo kæeri udavati za njih.

22 Samo v tem se bodo možje strinjali z nami, da prebivajo z nami, da bi bili eno ljudstvo, če bo vsak moški izmed nas obrezan, kakor so obrezani oni.

Ali æe tako pristati da žive s nama i da postanemo jedan narod, ako se sve muškinje meðu nama obreže, kao što su oni obrezani.

23 Ali ne bo njihova živina in njihovo imetje in vsaka njihova žival naša? Naj se samo strinjamo z njimi in bodo prebivali z nami.«

Njihova stoka i njihovo blago i sva goveda njihova neæe li biti naša? složimo se samo s njima, pa æe ostati kod nas.

24 Hamórju in njegovemu sinu Sihemu so prisluhnili vsi, ki so odšli od velikih vrat tega mesta, in vsak moški je bil obrezan, vsi, ki so šli od velikih vrat njegovega mesta.

I koji god izlažahu na vrata grada njegova, svi poslušaše Emora i Sihema sina njegova; i obreza se sve muškinje, svi koji izlažahu na vrata grada njegova.

25 Pripetilo pa se je na tretji dan, ko so bili občutljivi, da sta dva izmed Jakobovih sinov, Simeon in Lévi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in predrzno prišla nad mesto in usmrtila vse njihove moške.

A treæi dan kad oni bijahu u bolovima, uzeše dva sina Jakovljeva, Simeun i Levije, braæa Dinina, svaki svoj maè i uðoše slobodno u grad i pobiše sve muškinje.

26 Usmrtila sta Hamórja in njegovega sina Sihema z ostrino meča, Dino pa vzela iz Sihemove hiše ter odšla.

Ubiše i Emora i sina mu Sihema oštrim maèem, i uzevši Dinu iz kuæe Sihemove otidoše.

27 Jakobovi sinovi so prišli na umorjene in oplenili mesto, ker so omadeževali njihovo sestro.

Tada doðoše sinovi Jakovljevi na pobijene, i oplijeniše grad, jer u njemu bi osramoæena sestra njihova.

28 Vzeli so njihove ovce, njihove vole, njihove osle in to, kar je bilo v mestu in to, kar je bilo na polju.

I uzeše ovce njihove i goveda njihova i magarce njihove, što god bješe u gradu i što god bješe u polju.

29 Vse njihovo premoženje, vse njihove malčke in vse njihove žene so ujeli in oplenili celo vse, kar je bilo v hiši.

I sve blago njihovo, i svu djecu i žene njihove pohvataše i odvedoše, i što god bješe u kojoj kuæi.

30 Jakob je rekel Simeonu in Léviju: »Privedla sta me v neprijeten položaj, da zaudarjam med prebivalci dežele, med Kánaanci in Perizéjci. Jaz sem maloštevilen, oni pa se bodo zbrali zoper mene in me ubili, in jaz bom uničen, jaz in moja hiša.«

A Jakov reèe Simeunu i Leviju; smetoste me, i omraziste me narodu ove zemlje, Hananejima i Ferezejima; u mene ima malo ljudi, pa ako se skupe na me, hoæe me ubiti te æu se istrijebiti ja i dom moj.

31 Rekli so: »Naj bi z našo sestro postopal kakor s pocestnico?«

A oni rekoše: zar sa sestrom našom da rade kao s kurvom?