2 Mojzes 13

1 Gospod je spregovoril Mojzesu, rekoč:

2 »Posvéti mi vse prvorojeno, karkoli odpre maternico med Izraelovimi otroki, tako od ljudi in od živali. To je moje.«

3 Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dne, na katerega ste prišli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močjo roke vas je Gospod privedel iz tega kraja. Tam se ne bo jedlo nič kvašenega kruha.

4 Ta dan ste prišli ven v mesecu abíbu.

5 Zgodilo se bo, ko vas bo Gospod privedel v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, ki jo je prisegel vašim očetom, da vam jo da, deželo, kjer tečeta mleko in med, da se boš v tem mesecu držal te službe.

6 Sedem dni boš jedel nekvašeni kruh in na sedmi dan bo praznik Gospodu.

7 Nekvašeni kruh se bo jedel sedem dni in tam pri tebi naj ne bo videti nobenega kvašenega kruha niti ne bo kvasa s teboj v vseh tvojih četrtih.

8 Tistega dne boš svojemu sinu pokazal, rekoč: › To je storjeno zaradi tega, kar mi je storil Gospod, ko sem izšel iz Egipta.‹

9 To ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da bo lahko Gospodova postava v tvojih ustih, kajti z močno roko te je Gospod privedel iz Egipta.

10 Držal se boš torej te odredbe v njenem času iz leta v leto.

11 Zgodilo se bo, ko te bo Gospod pripeljal v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom in ti jo bo dal,

12 da boš oddvojil Gospodu vse, kar odpre maternico in vsak prvenec, ki pride iz živali, ki jo imaš; samci bodo Gospodovi.

13 Vsakega prvenca osla pa boš odkupil z jagnjetom. Če pa ga ne boš odkupil, potem mu boš zlomil tilnik. Med svojimi otroki boš odkupil vsakega moškega prvorojenca.

14 Zgodilo se bo, ko te tvoj sin vpraša, v času, ki pride, rekoč: ›Kaj je to?‹ da mu boš rekel: ›Z močjo roke nas je Gospod privedel iz Egipta, iz hiše sužnosti.

15 Pripetilo se je, ko nas je faraon komajda odpustil, da je Gospod usmrtil vse prvorojene v egiptovski deželi, tako prvorojene od človeka, kakor prvorojene od živali.‹ Zato žrtvujem Gospodu vse, kar odpre maternico in so samci. Toda vse prvorojene izmed svojih otrok odkupim.

16 To bo za simbol na tvoji roki in za načelek med tvojimi očmi, kajti z močjo roke nas je Gospod privedel iz Egipta.«

17 Pripetilo se je, ko je faraon ljudstvu pustil oditi, da jih Bog ni vodil po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila ta blizu, kajti Bog je rekel: »Da se ne bi morda ljudstvo pokesalo, ko zagleda vojno in se vrnejo v Egipt, «

18 ampak je Bog ljudstvo vodil naokoli, po poti divjine Rdečega morja in Izraelovi otroci so se postrojeni dvignili iz egiptovske dežele.

19 Mojzes je s seboj vzel Jožefove kosti, kajti ta je strogo zaprisegel Izraelove otroke, rekoč: »Bog vas bo zagotovo obiskal; in vi boste s seboj odnesli moje kosti proč od tod.«

20 In napotili so se na svoje potovanje iz Sukóta in se utaborili v Etámu, na robu divjine.

21 In Gospod je hodil podnevi pred njimi v oblačnem stebru, da jih vodi po poti, ponoči pa v ognjenem stebru, da jim daje svetlobo, da bi hodili podnevi in ponoči.

22 Izpred ljudstva ni vzel proč oblačnega stebra podnevi niti ognjenega stebra ponoči.