Pridigar 3

1 Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom:

2 čas, da si rojen in čas za smrt, čas za sajenje in čas za ruvanje tega, kar je vsajeno,

3 čas za ubijanje in čas za zdravljenje, čas za rušenje in čas za gradnjo,

4 čas za jokanje in čas za smejanje, čas za žalovanje in čas za ples,

5 čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov, čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem,

6 čas za pridobivanje in čas za izgubljanje, in čas za hranjenje in čas za odmetavanje,

7 čas za paranje in čas za šivanje, čas za molčanje in čas za govorjenje,

8 čas za ljubezen in čas za sovraštvo, čas vojne in čas miru.

9 Kakšno korist ima kdor dela v tem, v čemer se trudi?

10 Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem.

11 Vsako stvar je naredil krasno ob svojem času. Prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca.

12 Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro.

13 Prav tako, da naj bi vsak človek jedel, pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga.

14 Vem, da karkoli Bog dela, bo to za vedno. Nič ne more biti k temu dodano niti karkoli od tega odvzeto. Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim.

15 To, kar je bilo, je sedaj in to, kar naj bi bilo, je že bilo in Bog zahteva to, kar je minilo.

16 Poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost.

17 V svojem srcu sem rekel: ›Bog bo sodil pravičnega in zlobnega, kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.‹

18 V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali.

19 Kajti to, kar zadene človeške sinove, zadene živali, celo ena stvar jih zadene; kakor umre eden, tako umre drugi, da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo, kajti vse je ničevost.

20 Vsi gredo k enemu kraju, vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah.

21 Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji?

22 Zatorej zaznavam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih, kajti to je njegov delež, kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?