Apostolska dela 28

1 In ko so bili rešeni, so potem izvedeli, da se otok imenuje Malta.

2 In barbarsko ljudstvo nam je pokazalo ne malo prijaznosti, kajti prižgali so ogenj in nas zaradi navzočega dežja in zaradi mraza, vse sprejeli.

3 In ko je Pavel nabral sveženj vej in jih položil na ogenj, je zaradi vročine ven prišel gad in se oprijel njegove roke.

4 In ko so barbari videli strupeno žival viseti na njegovi roki, so med seboj govorili: »Brez dvoma je ta človek morilec, čeprav je ušel morju, ki mu maščevanje vendar ne pusti živeti.«

5 On pa je žival otresel v ogenj in ni čutil nobene škode.

6 Vendar so gledali, ko naj bi imel oteklino ali nenadoma padel mrtev. Toda potem, ko so dolgo časa gledali in so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega, so spremenili svoja mišljenja in rekli, da je bil bog.

7 V istih četrtih so bile posesti vodilnega moža otoka, katerega ime je bilo Publij, ki nas je sprejel in nas tri dni prijazno prenočeval.

8 Pripetilo pa se je, da je Publijev oče ležal bolan zaradi vročice in zaradi krvave griže; h kateremu je vstopil Pavel in molil ter položil svoji roki nanj in ga ozdravil.

9 Torej ko se je to zgodilo, so prišli tudi drugi, ki so na otoku imeli bolezni in so bili ozdravljeni,

10 ki so nas prav tako počastili z mnogimi častmi. In ko smo odšli, so nas obložili s takšnimi stvarmi, kot je bilo potrebno.

11 In po treh mesecih smo se vkrcali na ladjo iz Aleksandrije, ki je prezimila na otoku, katere znamenje sta bila Kastor in Poluks.

12 In ko smo se izkrcali v Sirakuzi, smo se tam mudili tri dni.

13 In od tam smo šli po ovinkih ter prišli v Région. In po enem dnevu je zapihal južni veter in naslednji dan smo prišli v Putéole,

14 kjer smo našli brate in želeli so, da ostanemo z njimi sedem dni; in tako smo odšli proti Rimu.

15 In ko so bratje slišali o nas, so prišli od tam, da nas srečajo, prav do Apijevega trga in Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in se opogumil.

16 In ko smo prišli v Rim, je stotnik jetnike izročil poveljniku straže, toda Pavlu je bilo dovoljeno, da prebiva sam zase z vojakom, ki ga je varoval.

17 In pripetilo se je, da je po treh dneh Pavel sklical skupaj judovske voditelje in ko so prišli skupaj, jim je rekel: »Možje in bratje, čeprav nisem ničesar zagrešil proti ljudem ali običajem naših očetov, sem bil vendarle jetnik, iz Jeruzalema izročen v roke Rimljanom.

18 Ki so me po zaslišanju hoteli izpustiti, ker na meni ni bilo razloga za smrt.

19 Toda ko so Judje temu ugovarjali, sem se bil primoran sklicevati na cesarja, ne da bi moral obtoževati svoj narod.

20 Zaradi tega razloga sem vas torej dal poklicati, da vas vidim in spregovorim z vami, zato ker sem s to verigo zvezan zaradi Izraelovega upanja.«

21 In rekli so mu: »Glede tebe nismo prejeli niti pisem iz Judeje niti nobeden izmed bratov, ki je prišel, [te] ni naznanil ali škodljivo govoril o tebi.

22 Toda od tebe želimo slišati, kaj misliš; kajti glede te ločine vemo, da ji povsod ugovarjajo.«

23 In ko so mu določili dan, so mnogi prišli k njemu v njegovo stanovanje; katerim je od jutra do večera pojasnjeval in dokazoval Božje kraljestvo, jih prepričeval glede Jezusa, tako iz Mojzesove postave kakor iz prerokov.

24 In nekateri so verjeli besedam, ki so bile govorjene, nekateri pa niso verjeli.

25 In ko se med seboj niso strinjali, so odšli, po tem, ko je Pavel spregovoril eno besedo: »Dobro je Sveti Duh govoril našim očetom po preroku Izaiju,

26 rekoč: ›Pojdi k tem ljudem in reci: ›S poslušanjem boste slišali, pa ne boste razumeli; in z gledanjem boste videli, pa ne zaznali;

27 kajti srce teh ljudi je otopelo in njihova ušesa so naglušna in svoje oči so zaprli, da ne bi videli s svojimi očmi in [da ne bi] slišali s svojimi ušesi in [da ne bi] razumeli s svojim srcem in [da ne bi] bili spreobrnjeni in [bi] jih jaz ozdravil.‹‹

28 Bodi vam torej znano, da je Božja rešitev duš poslana k poganom in da jo bodo poslušali.«

29 In ko je rekel te besede, so Judje odšli in med seboj imeli veliko razpravljanja.

30 In Pavel je celi dve leti prebival v lastni najeti hiši in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu

31 ter z vso samozavestjo oznanjal Božje kraljestvo in učil te stvari, ki se tičejo Gospoda Jezusa Kristusa in noben človek mu ni branil.